Sveti Petar va raj grede,
Za njin majka tekon teče.
Majka Petru govoraše:
„Počekaj me, Petre, sinko,
Da ja s tobon va raj greden!“ 5
Petar majki govoraše.
„Ne ćeš, majko, ga vidi,
Zač ga nisi zasluzila,
Ač nis’ gladna nasitila,
Niti žejna napojila, 10
Niti naga ti obukla,
Niš za dušu priskrbela,
V ime božje nis’ delila
Ko ne jeno povesance,
Još i njega si žalila, 15
Da će ti se povaljevat
Po petljarskih torbetinah!“
Zato majka niš ne haje,
Neg za Petrom brže teče.
Kada Petar po kraj mosta, 20
Došla majka na sred mosta.
Most se j’ stančal kano dlaka,
Palaj’ majka na dno pakla!
Onda Petar govoraše:
„O Isuse, meštre dragi, 25
Kako bin ja učinio,
Da bin majku vanka s pakla
Kako tako izbavio!“
Isus njemu govoraše:
„Hodi, Petre, v ono polje, 30
Onde nadješ jenu crikvu,
I pogledaj na oltarak,
Onde ćeš najt povesance,
Ko ti majka podelila.“
Kako Isus govoraše, 35
Tako Petar učiniše.
„Veži lakno za lakance,
Peljaj majku vanka s pakla!“
Ona j’ bila va šubice,
Svaka dlaka dve dušice, 40
A vlasići po četiri.
Majka Petru govorila:
„Aj vah, meni, Petre sinko,
Ča si ti sad učinio:
Pakal oćeš vas sprazniti, 45
A raj oćeš utesniti,
Meni oće tesno biti,
Nego stresi povisancen,
Da se ove duše stresu!“
Petar strese povesancen, 50
Sve dttše se virišile[1]
Okol Petra uhitile,
A mat pade na dno pakla.
„Sada, majko, tu prebivaj,
Nije bolje prosit za te, 55
Niti prosit ni moliti,
Jer si bila nenavidna,
Kako jesi dandanašnji!“
