Hranila je majka sinka za vojaka;
kad ga 'e dohranila 'z mala do velika,
počel joj se sinak na vojnicu spravljat.
Njegova ga 'e majka od srca vraćala:
»Ne idi, sinko mili, drago dite moje, 5
kdo će mene majku k smrti dohraniti?«
»Hranite se, majka, kot riba va vodi,
kot riba va vodi, kot ptica va gori!«
»Bože ti daj, sinko, s konja vrat ulomit!«
Kad mi je zajahal va tu črnu goru, 10
zadil mu se klobuk va jelovu kitu,
onde mi je sinak s konja vrat ulomil.
Onde mi je ležal leti dvanadesti,
leti dvanadesti i dan trinadesti;
njegove su vlasi vitri razpuhali, 15
vitri razpuhali, magle raznosile;
njegove su oči gavrani 'zkljuvali,
a njegova lica godine razprale.
Čez njegovo grlo zelen bor izrasal,
na njegovih prsih trava je porasla, 20
a na srdci mu je rožica procvala.
Uza njega pala mala uzka staza,
po njoj mi se šeće lip šereg divojak,
ka je goder došla, vsaka rožu kida.
Njegova je majka divojke sgledala, 25
’z daleka sgledala, blizu dočekala;
ona mi je pita te mlade divojke:
»Kadi ste trgale te lipe rožice?«
»Mi smo je trgale na sinku jedinom
ki je ostal ležat leti dvanadesti, 30
leti dvanadesti i dan trinadesti.«
Mati im je rekla: »Kleta vsaka majka
ka proklinje sinka, kot sam ja mojega!«
