S vrućim srcem tu postojmo,
Od Stipana pisan pojmo
V Lisandriji pripovedan,
Na srcu mu moćnost biva.
Tri se mudri pominjahu: 5
Jel’ to hinac, jel’ to lažac, —
To je hinac, to je lažac;
Van ga ’z grada zirinimo
I s kamenjem ga pobijmo,
I z orudjem vele dosti 10
I s kamenjem prez milosti.
Totu jedan mladić staše,
Imenom se Savul zvaše,
Ki Stipana milovaše:
„Oj Stipane, nevoljniče, 15
Tebe tvoji nenavide!“
Stipan kljekne na kolena,
Milo željno k nebu gljeda;
Nebo mu se otvaraše
Slavu Božju ko vijaše, 20
Isukrsta s desne bande.
„„Oj Isuse, Božji sinu,
Prosti njim ga, ki me biju,
Zač ne znaju, što delaju!““
Mladenac je slaji od meda, 25
Ki nas vazda s dobrim gleda,
Ki nam daje rajsku diku,
Ki je blažen uvik vikom,
Po sve vike vikov — 'Amen!
