Dojaha’ je kneže Jure na brzen konje,
preda nj stane njegva ljuba lipa Anica.
»Dalje stani, lipa Ane, nevernost moja!«
»»Čin san ti se zneverila, kneže Jure, ja?««
»Ti si meni poljubila brajna mojega.« 5
»»Ne veruj ti, kneže Jure, ča j’ majka rekla.««
»Moja mati dobra žena ne će krivo reć.«
»»Tvoja mati dobra žena krivo je rekla.««
»Hodi, hodi, lipa Ane, bilu kamaru,
i prostiraj meju nama bilu postelju.« 10
Tr za njom gre kneže Jure svital meč nosi.
»Pusti me ti, kneže Jure do tri riči reć.«
»»Reci, reci, lipa Ane, i do četiri...««
»Hodi, hodi, draga majko, bilu kamaru,
viditi ćeš lipu Anu kruto ranjenu.« 15
»Ča si čini', ča si dela', kneže Jure mlad?«
»»Muči, muči stara majko, ’se si kriva ti.««
Zajaha' je kneže Jure brzoga konja,
i sprojaha' priko polja u črnu goru.
Potpuha’ je hladan vetar ’z polja i gore, 20
odnesa je brajnom Ane tužne glasove.
Šli su za njim priko polja brajni Anice:
»Pomoz bože, kneže Jure, lipi svatjo naš!
Ča nam dela, ča nam čini sestra Anica?«
»»Dobro dela, dobro čini bolje ne more; 25
belim telom zemlju gnoji, črnu zemljicu,
belim rukam’ srce drži, srce, srdašce.
Črnim očim’ zvezde broji, zvezde, zvezdice.«
»Kada ona zemlju gnoji, gnoji je i ti,
kada ona zvezde broji, broji ji i ti.«« 30
