Cvrkutala lastavica,
Na onoj na vedroj
Na dugoj noći jesenskoj.[1]
U kavezu zatvorena
Iz kaveza progovara: 5
"Tko bi meni otvorio,
Lice bi mi obljubio."
To začule Sarajlije,
Čisto zlato probjeraše,
Sitne ključe sakovaše. 10
Otvaraše nemogoše.
To začuli Fojničani:
Ženam pavte razkovaše,
Čisto srebro razbjeraše,
Sitne ključe sakovaše. 15
Otvaraše ne mogoše.
To začuli Kreševljani,
Mehko gvožđe prebjeraše,
Sitne ključe sakovaše.
Otvaraše, otvoriše, 20
Lastavicu obljubiše.
