Ot koga se й, mila moя maйno lьo, zora zazorila,
ot togaz sa й voйska provъrvяla;
kon do konя, юnak do юnaka,
kon do konя, baйrak do baйraka;
puškite im kato česta gora,
sabite im kato яsno slъnce,
palaski im kato drebni zvezdi,
piщovi im kato dreben gъstak,
drehite im kato tъmna mъgla,
barutя im tъmen oblak,
kuršumi im kato grad po pole,
kalpaci im kato tъmen pušъk.
Kato vъrvяt prez gora zelena,
baйrak nosяt sъs aslanov obraz,
ogъn svяtka ot dobri katani;
kat'prepuskat silen, buяn vяtъr,
deto stъpяt, kladenčeta pravяt,
deto stъpяt, kaldъrъmi kъrtяt,
de kago si stignat, sreщnat,
se si pitat za Sofiйsko pole.
Otišli sa na Sofiйsko pole,
boй da pravяt za bъlgarsko ime,
boй da pravяt za Hristova vяra,
sam gi vodi sam car Ivan Šišman.
Izlяgoha tez grozni tatari.
Otgovarя sam car Ivan Šišman:
-Я idete, če si povikaйte,
povikaйte mladoto юnače,
povikaйte, bre, luda gidiя.
Svariha go s bulče pod vяnčilo;
če ostavi mladoto юnače,
če ostavi, bre, luda gidiя.
če ostavi bulče pod vяnčilo,
če vъzsedna ranяna si konя,
če otide na Sofiйsko pole.
Det pomina, planina polomi,
det pomina, gorata ukъrni.
Če zavari voйska razprъsnata,
če zavari voйska mi bъlgarska.
Razsъrdi sa mladoto юnače,
razsъrdi sa bre, luda gidiя,
če izvadi sabя frengiяna,
če razprъsna tez grozni tatari.
Trem na bъlgarskata narodna istoričeska epika. Ot Momčila i Krali Marka do Karadžata i Hadži Dimitra. Sъst. Božan Angelov i Hristo Vakarelski. Sofiя, 1939.
