Ozgora gredat seйmeni,
aйdutska glava noseet:
rusi mostaki sučeni,
rusoto perče češlяno!
- Izlezi, babo, da vidiš,
da ne ke nišan poznaiš,
ot tvoego sina Todora.
Baba izleze na vrata,
mi se razpuli po drumьe.
Na časot nišan poznala
ot svoego sina Todora:
rusoto perče češlяno,
rusi mustaki sučeni.
Baba na seйmenče govorit:
- Seйmenče, more zalъmče!
Kъй go sina mi naйdofte?
Seйmenče babe йe velit:
- Ne kъlni, babo, ne sborvi!
Dur go sina ti fatifme,
pedesetmina padnaha;
duri mu rъce vъrzafme,
site stomina padnaha;
duri mu rusa glava zedofme,
sam bulюkbaša pogina.
Aškolsun, babo mori, pirolsun
na tvoйot sina Todora:
so presno mleko si go doila,
so roйno vino si go poila!
Mošne te tebe kъlneše,
zašč ne m' si dala oružьe -
tъnkata puška debranska,
čifte piščoli tetovski.
Ušč da imaše, babo, oružьe,
glavata ne m' я vzemafme,
toй glavi ke ni vzemeše!
Sbornik ot bъlgarski narodni umotvoreniя. Čast І. Prostonarodna bъlgarska poeziя ili bъlgarski narodni pesni (Otdel І i ІІ. Samovilski, religiozni i obredni pesni. Kniga І). Sofiя, 1891, 26 + 174 str.; str.111
