Stoяn mi юnak šetaše
po taя gora zelena.
Neščo mu gora mirisat,
mirisat bosilьkoйna,
bosilьkoйna i temяnoйna.
Pohode, ščo mi pohode,
vo gora naйde manastir,
manastir s devet popi,
deseto mi йe gяče Nikola.
Kniga mi gяče peйeše,
drobni mi soldzi roneše!
Dogledal mi go, dogledal,
dogledal mi go kaluger,
kaluger stari egumen.
Egumen mu govoreše:
- Eй gidi, gяče Nikola!
Ščo neščo kniga otpevяš
i drobni soldzi mi roniš?
Drobni mi soldzi poronil,
belo si lice obleal,
togaй mi gяče govorit:
- Dalь čueš, stari egumen!
Kak da ne plačam i žalяm,
kako da soldzi ne ronam,
da n'ronam soldzi gorešči?
Godina mi йe čudesna;
ova йe loša godina,
ova йe morna godina;
kolku ke morot zaminit,
imame težka skъpia:
kiloto žito sto groša,
vedroto vino karagroš!
Žalь mi e za siromasi,
mnogo ke insan zaginat!
Togaй egumen mu velit:
- Slušaй ti, gяče Nikola!
Slušaй яz ščo ke ti rečam: -
ako йe morna godina,
ako йe težka skъpiя,
gospod nas ščo ne sъzdalo,
kadъr йe da ne živeit.
Gяče si soldzi zaprelo,
belo si lice izbrisa.
Sbornik ot bъlgarski narodni umotvoreniя. Čast І. Prostonarodna bъlgarska poeziя ili bъlgarski narodni pesni (Otdel І i ІІ. Samovilski, religiozni i obredni pesni. Kniga І). Sofiя, 1891, 26 + 174 str.; str.40-41
