Seni Dositeja Obradovića
| Seni Dositeja Obradovića Pisac: Lukijan Mušicki |
Seine Nochachtung soll jedes Volk den Männern wihen durch dіe eѕ erleuchtet und
gebeѕѕert ward; іhre Bіlder soll eѕ ehren, іhr Gedächtniss soll eѕ feіern; und alle Herzen
werden vor Begіerde glühen, eben ѕo groѕѕ und edelmüthig zu ѕeyn.
Zimmermann
Videvši mnoge narode, gradove,
I škole, nrave, svojemu narodu na
Stokratnu polzu, srebrovlasi,
Mili Obradović navek usnu.
U Belom Gradu, novom pozorištu
Mišica serpskih, kud ga nam privede
Iz Tresta ljubav topla k svojim,
Kamen ga s natpisom krasnoprostim
Pokriva dično: Serpskemunjegove
Zdje kosti leže: rod je svoj ljubio.
Dviže se um i serce dobrih,
Svi blagodarnosti svete polni.
Gledamo tako, mekšega čuvstva svi,
Na voćku v jesen, plodov si lišenu;
Na grane već bezlisne, suve:
Na pamet dolaze senka, plodi.
Probuđen rano, srećni Dositeje,
I nas i tebe ljubećim Genijem,
Ti vide, mir, i kupi mudrost
Nemcev, Francuzov, Englezov, Grekov,
Za braću svoju (kak' Anaharzis za
Nelene Skite), revnošću, podvigi,
Ne zlatom bogat; vkusiv nektar
Istine, pojiti žedne nača.
Minervin komu dom nepristupan jest,
Tolmač že nuždan v besedi praocev,
Taj tebe čita, čtoma sluša
Bukvoneiskusan: sve im jasno.
Ti sveta željnim otvori carski put.
Koliki s tobom putuju, mudruju!
Kud um, kud volja, kuda serce
Težiti dolžno jest, rado čuju.
Otkrivaš mudro basnom laskatelstvo,
Klevetu, zavist; lep blagorodstva štit
Na dobroj tokmo ruci slaviš;
Kazniti umeš nadmenu gordost.
Svak drvo hvali plodu po dobromu;
Čest onda mužu to nasadivšemu.
Astreje sputnik, prosta, znatna
Slavom Aspazije v družbu vodiš.
Prestrogo katkad on obličavao:
Obače verni učenik Sokratov
(Praštajmo žaru dobru!), nerad
Videti um bogodani rabom.
Ti sebi večni vozdviže pamjatnik,
K visokoj celi vlekušč presilno rod.
Počivaj tiho, duše čisti,
S krepkima duhovi hrabrih ocev.
24. avgusta 1811.
Izvor[uredi]
- Leskovac Mladen, Antologija starije srpske poezije, Matica srpska, SKZ, Novi Sad, 1964, str 124-125
|