Son sonila mlada Яnkulica,
na son mi se mošne uplašila.
Йe govorit Яnkula voйvoda:
- Aй ti tebe, mlada Яnkulice,
ščo son soni, na son se uplaši?
Mu govorit mlada Яnkulica:
- Aй ti tebe, Яnkula voйvoda,
steče Dunav moten i poroen,
ni zanese naši visok divan -
sega ni e Seko zaginato!
Na čas stana Яnkula voйvoda,
si go zede konя pelivana,
si otide vo gora zelena,
da go sakat Sekula detence,
go sustreti zvezda večernica.
Йe govorit Яnkula voйvoda:
- Aй ti tebe, zvezdo večernice,
kя te praša, pravo da mi kažeš:
da ne znaeš Seka ludo dete?
Mu govorit zvezda večernica :
- Aй ti tebe, Яnkula voйvoda,
ovde vrъvit sekakvi momčinя,
ne poznavam Sekula detence.
Izgovori Яnkula voйvoda:
- Aй ti tebe, zvezdo večernice,
samo mi e Seko poznavito:
opašano so dva boži loka,
po poli mu sitni drobni zvezdi,
tova greet kako яsno slъnce.
Toga kažet zvezda večernica:
- Ti da poeš na vrъf na planina,
tamo sedit Stoйna Samovila,
tamo ti e Seko razboleno,
evo imat tokmo tri godini;
tri angela izmet mu činee:
eden angel voda mu noseše,
drugi angel яblъko drobeše,
treki angel perče mu češleše.
Si otide Яnkula voйvoda,
si otide na vrъf na planina,
si я naйde Stoйna Samovila,
si go naйde Sekula detence.
Trem na bъlgarskata narodna istoričeska epika. Ot Momčila i Krali Marka do Karadžata i Hadži Dimitra. Sъst. Božan Angelov i Hristo Vakarelski. Sofiя, 1939.
