Ale, ale, alovite,
vetrovite, du’ovite...
Pošla Ljubica uz polje, niz polje
da si bere todovku i dobrodovku
i đurđevsku miradiju. 5
Sretoše ju ale,
ale alovite,
du’ovite,
vetrovite,
pa ju zakusnuše, 10
pa ju pamet oduzeše.
Ona zacvile, zapišta
glasom do nebo, suzom do zemlju.
Dočula ju božja majka,
Bogorodica, 15
pa si pojde s beloga konja
i povede svetoga Jovana,
pa si okne Ljubicu:
„Čuješ li me, Ljubice,
ne zacviluj, ne zapištuj, 20
tike okaj Božiku bajalnicu,
ona če toj da odbaje,
da oturi, da rasprati
po vr’ovi, po pešteri,
po nizine, po padine, 25
po Timoci, po potoci."
Osta Ljubica čista
kano čisto srebro.
Beleške
Od ala, odnosno zlih duhova.
Reference
Izvor
Ljubiša Rajković Koželjac: Dvori samotvorni (narodne umotvorine iz srednjeg Timoka), Zaječar, 1972., str. 78-79.
Ale, ale, alovite (bajalice iz Koželja), zabeežio Ljubiša Rajković. 11/1971, br. 1, str. 43.
