Igrae momče Sokula,
dobra si konя igrae
po samovilski igrila,
niz samovilski gradini,
ta im e cveke pogazil.
Izlezna Dimka, izlezna,
bre Dimka, baš samovila,
pa na Sokula dumaše:
- Momče Sokule, Sokule!
Ne igraй konя tadeva
po samovilski igrila,
niz samovilski gradini,
dobro mi cveke ne gazi.
Tiя sa moi gradini,
ostri čem strelki da zemem,
na mesto če te ostavim.
A Sokula й dumaše:
- Bre, Dimko, bre, samovilo!
Я mi se nadzad povъrni,
če mi se sъrce razlюti,
ostra čem sablя da zemem,
na mesto če te ostavim.
A Sokula я ne slušaše,
i oщe cveke gazeše.
Togaй se Dimka razsъrdi,
ostri e strelki vezela,
ta kato silno vъrlila,
Sokula da si pogubi,
Sokula s konя vozlitna,
ne može da go ugodi,
Sokula sablя izvadi,
ta Dimka da si pogubi.
A Dimka mu se primoli:
- Momče Sokule, Sokule!
Nemoй me mene pogubi,
яze čem da te naučim
da bъdeš юnak naй-bolьe
i sablя da te ne seče.
Togaй e Dimka stanala,
bre Dimka baš samovila,
ta mi se Dimka prošetna
niz samovilski gradini,
sekakvo cveke nabrala
i na kitka go napravi,
na Sokula go dodade
i na Sokula kazuva:
- Ti taя kitka, da nosiš,
naй-bolьe юnak če staneš,
ni če te sablя pa lovi.
Kakvo go Dimka nauči,
i se mu taka stanalo,
naй-bolьe юnak stanalo,
ni go e sablя pa seklo.
