Marko Kraljević i Ohridska aždaja

Izvor: Викизворник


Marko Kraljević i Ohridska aždaja

(Narodna pesma iz Porečkog kraja u Maćedoniji)

Se pofali lamja ot Oritsko ezero:
— Ako iajda maško dete Markoo,
Živa će go nego progoltna. —
Večeruet Kralevića Marko,
I se Marko večeruaiće zadumalo, 5
Go prašuet negoa stara majka:
— Što se dumaš, sinko Kraleviće Marko?
Togaj Marko majki je veleše:
— Ne me prašuj, moa mila majko,
Se pofali lamja ot Oritsko ezero. 10
Ako naet naše maško dete,
Živo će go nego progoltnet.
Togaj majka Markoemu veleše:
— Ti mi zemi tri sokoli sivi,
Odnesi go na Miruš planina. 15
Pa raspregni zeleni čadora,
Na raspregni na zelena trava,
Ostai mu smokvi leplebii,
I kraj nego tri sokoli sivi.
Mošne arno sokoli nauči, 20
Da ni, sinče, dete prićosaat,
Mošne dobro dete da naučiš,
Za sokoli, sine, dete ranit,
Da ne, sinče, sokoli s’ ogladnat’,
Da ne pojdat niz Miruš planina, 25
Ako doet lamja, će go goltnet. —
Pa izleze lamja ot ezero,
Mi obide istok i zapada,
Pa se kači na visoki kamen,
Ja prašuet večernica zvezda: 30
— Ži ti boga, večernice zvezdo,
Ja obidof istok i zapada,
Ne moža da ga najda Markoo maško dete,
Visoko stoiš, na daleko gledaš,
Da l’ go znaeš kade ’e maško dete? 35
Togaj zvezda lamje je veleše:
— Di l' me prašueš, more luta lamjo,
Dete mi’e vo Miruš planina,
Kraj nego oet tri sokoli sivi,
Mošne mi set sokoli zagladnale, 40
Ako poeš, živo će t’ iskinat’!
Pa mi lamja ot kamen mi slegla,
Mi kinisa nis široko pole,
Pa pojde blizu do Miruš planina,
Mi potkači vrući prisoinici. 45
Pa mi najde četir erebici,
Pa mi blizu lamja do čador mi dojde.
Koga lamja pret čador mi dojde,
Izblua mi četir erebici,
Pokraj čador erebici proletale, 50
I vidoa tri sokoli sivi,
Odleta erebici da mi i fatat,
Togaj lamja dete-no progoltna,
Pa se lamja nazat povratila,
Begat lamja v Oritsko ezero. 55
Koga mi se sokoli kaj čador vratia
Mi vidoa: dete mi go nemat,
Pa pisnaa sivi-ne sokoli,
Eden sokol pot čador mi ostana
Ja drugi-ot pot nebesi letna, 60
Ja treći-ot praz na ezero odit,
Pištit sokol što mu grlo težit:
— Lele, more Kraleviće Marko,
Brgo trčaj na Oritsko ezero,
Zar i dete lamja pi go izede! 65
Pa mi Marko na kale sedeše,
Ednago mi glasi si dočulo,
Trčat Marko na Oritsko ezero,
Golo, boso, brate, raspašano,
Koga pojde na Oritsko ezero, 70
Ponapred lamja v ezero mi vlegla,
Eden sokol Markoemu veleše:
— Ja će vleza vo Oritsko ezero,
Đe zavea proletni vetroi.
Će zavra esenji doždoi, 75
Da n’ će lamja ot ezero izlezit!
Jako, Marko, ovde da ja čekaš.
Mi zavea proletni vetroi,
I zavrnaa esenji doždoi.
Si izlaga lamja, mi izleze, 80
Pravo lamja na Marka mi ideše,
Od nebesi sokol mu veleše:
— Trgaj, Marko, raka ti kapnala!
Zar će lamja na v ezero vlezet!
Mi potrgna teška bozdogana, 85
Mi ’e udri među crne oči,
Pa mi lamja Markoemu veleše:
— Udri, Marko, dobro utepaj me.
Marko lamii togaj je veleše:
— Ednom majka me rodila, ednom umira. 90
Pa dojdoa dva sivi sokoli,
Živa lamja ja rasparaa,
M’ izvadia Marko maško dete,
I najdoa tri rala svatoi,
I najdoa do tri ubai nevesti. 95

Pesmu kazivao seljak Vojin
iz sela Zrkle u Poreču.



Reference[uredi]

Izvor[uredi]

  • Tomić N. Jovan, Istorija u narodnim epskim pesmama o Marku Kraljeviću; pesme o Musi Kesedžiji i Đemu Brđaninu; istorijska istraživanja; [Beograd], Srpska kraljevska akademija, 1909., str. 181-183.