Dona bilьe brala;
ne йe bilьe brala,
brata йe trasila,
brata Mihaila.
Pa si go йe našla
zelena livada,
deka bolen lega,
bolen, ta nevolen,
pa go Dona praša:
- Brate Mihaile,
neщo ke te pitam,
pravo da mi kažeš:
ot щo bolen legaš?
- Sestro Dono, Dono,
pravo ke ti kažem,
ne kem da te lъžem;
da ne me izkažeš
po tvoite družki,
po moi družina.
A Dona mu kaže:
- Brače Mihaile,
tъnko platno tkaem,
da go ne dotkaem,
ako te prikažem
po moite družki,
po tvoi družina;
svilen rъkav šiem,
da go ne došiem,
ako te prikažem
po moite družki
po tvoi družina!
- Dono, sestro Dono!
Zmeica me lюbi,
zmeica vdovica
s devet siračeta!
Sbornik ot bъlgarski narodni umotvoreniя. Čast І. Prostonarodna bъlgarska poeziя ili bъlgarski narodni pesni (Otdel І i ІІ. Samovilski, religiozni i obredni pesni. Kniga І). Sofiя, 1891, 26 + 174 str.; str.20-21
