Gruйo čuva strašen derven,
Gruйovica pri nego sedi.
Go fatila lюta dremka,
se navali da si spie,
de me veli na žena mu:
- Gruйovice, bre nevesto!
Я počuvaй strašen derven,
яze malko ke pospiя.
Ako mine hristiяnska vera,
dervenščina da ne vzemeš;
ako mine turska vera,
dervenščina da mu vzemeš.
Legnal Gruйo i si zaspal.
Я de gredat odozdolu
kleti turci arnauti.
Mu posaka Gruйovica,
mu posaka dervenščina.
- Gruйovice, bre nevesto!
Ela tuka, ke ti daйme,
ke ti daйme dervenščina.
Se izmъmi Gruйovica
i otide da si zemi,
da si zemi dervenščina.
Kak dobliza Gruйovica,
blizo do kletite turci,
kleti turci arnauti,
tiйe pari ne dadoя,
йe fatiя ot rъkata,
йe hvъrliя na vъr koйno
i trъgnae da si begat.
Kakto vetero, ščo vee,
taka turci mi begaя,
kleti turci arnauti.
Se razbudi gorki Gruйo.
Koga puli, ščo da vidi:
Gruйovica mu йe nema!
Si opitva bъrza koйna:
- Oй ti, koйna, bъrza koйna!
Ne e vide Gruйovica,
Gruйovica, pъrvna lюbna?
Otgovori negovata,
negovata bъrza koйna:
- Oй ti, Gruйo, moй stopane!
Pominae kleti turci,
kleti turci arnauti,
ti йe zvea Gruйovica,
Gruйovica, tvoйta lюbna!
Kak si vяna gorki Gruйo,
gorki Gruйo bъrza koйna,
de mu veli i govori:
- Oй ti, koйna, bъrza koйna!
De sega da te vida,
da 'i stignime kleti turci,
kleti turci arnauti,
da si vzememe Gruйovica,
Gruйovica, moйta lюbna.
Kak se turi po pъtišča,
po pъtišča, po drumišča,
i prestigna kleti turci,
kleti turci, arnauti.
Mu йe юzve Gruйovica,
negovata pъrva lюbna.
Kak si fati kleti turci,
kleti turci arnauti,
i napravi na komati,
naй-golem komat - ščo mrava nosi.
Sbornik ot bъlgarski narodni umotvoreniя. Čast І. Prostonarodna bъlgarska poeziя ili bъlgarski narodni pesni (Otdel І i ІІ. Samovilski, religiozni i obredni pesni. Kniga І). Sofiя, 1891, 26 + 174 str.; str.340-341
