Voйnik Ognяn i žena mu

Izvor: Викизворник


Voйnik Ognяn i žena mu

Dvorьe metet mlada Ognenica,
dvorьe metet, gradom slъzi ronit,
sos slъzi 'i dvorьe zaprašovat.
Я dogleda Ognenovi tatko:
- Ne bore te, snao Ognenice!
Ščo mi meteš moi ramni dvorьe
i mi roniš slъzi po obrazi?
Ali ti se vino dotočilo,
ali ti se azno dobroilo,
ali ti se tebe sdodeяlo,
čekaeki goste priяteli?
Mu govorit mlada Ognenica:
- Ne bore te, moi mili tatko!
Ni pak mi se vino dotočilo,
ni pak mi se azno dobroilo,
ni pak mi se mene sdodeяlo
čekaeki goste priяteli;
tok se pulя na ramni drumovi,
ščo mi idat voйnici ot voйska,
ščo go nemat Ognen dobor юnak,
ami idet konя Ognenova
i mi nosit sedlo naopako,
i mi nosit barяk zavieno!
Ali negde Ognen mi umrelo,
ali mi se negde preženilo?
Mi govorit Ognenovi tatko:
- Ne bore te, snao Ognenice!
Al za tova kaar te fatilo?
Sa kя poйda na ramni drumovi,
ke 'i pitam voйnici ot voйskя,
ke mi kažat aber za Ognena.
Si otide Ognenovi tatko,
si otide na ramni drumovi,
si pričeka voйnici ot voйska,
im govorit Ognenovi tatko:
- Ne bore ve, voйnici ot voйska!
Kažite mi aber za Ognena:
ali negde Ognen mi umrelo,
ali mi se negde preženilo?
Mu govoret voйnici ot voйska:
- Ne bore ge, Ognenovi tatko!
Ak' ni pitaš, pravo ke ti kažim:
ne mi umrel Ognen dobor юnak,
toko mi se Ognen preženilo,
se preženi vo Edrene grada,
go preloga Todora robinя!
Si kinisa Ognenovi tatko,
ščo si idet po ramni drumovi
i si nosit Ognenova konя,
ščo mi nosit sedlo naopako
i si nosit barяk zavieno -
ščo si idet po ramni drumovi
i si ronit slъzi po obrazi.
Go dogleda mlada Ognenica:
- Ne bore te, moi mili tatko,
ščo mi ideš, drobni slъzi roniš?
Ali Ognen negde mi umrelo,
ali mi se negde preženilo?
Йe govorit Ognenovi tatko:
- Ne bore te, snao Ognenice!
Harno Ognen da beše umrelo,
ščo deka se Ognen preženilo!
Mu govorit mlada Ognenica:
- Mlъči, tatko, da bi onemilo!
Ako mi se Ognen preženilo,
я kя tebe uka te nauča:
da slečeme ruvo kapitansko,
d'oblečeme ruvo za prosenьe;
ke bideme prosač i prosačka,
ke šetame zemlя po kraina,
ke poeme vo Edrene grada,
ke poeme Ognenu na porti,
ke ni vidit, ke mu se dožalit!
Я posluša Ognenovi tatko:
si slekoe ruvo kapitansko,
oblekoe ruvo za prosenьe.
Kinisae zemlя da šetaet:
mi odee, ščo mi poodee,
mi poйdoe vo Edrene grada,
mi poйdoe na češma studena.
Blizo beše Ognen dobor юnak.
Si sednae prosač i prosačka,
si sednae na studen kladenec.
Mi sedee, ščo mi posedee.
mi dovtasa dete izmekяrče:
v roka nosi strebrena ibrika,
da si lee studena vodica...
Mu se molet prosač i prosačka:
- Tak mi Boga, dete izmekяrče,
nel podaй mi strebrena ibrika
da s'napiя studena vodica.
- Id'ot tue, prosač i prosačka!
Ne ti daam strebrena ibrika,
ščo mi pie Ognen dobor юnak!
Pak se molet prosek i prosačka,
mu se molet, drobni slъzi ronet.
Žal mu padna dete izmekяrče,
йe podade strebrena ibrika.
Ne se napi mlada Ognenica,
ne se napi studena vodica -
v ibrik puщi prъsten muurliя.
Si otide dete izmekяrče,
mu podade n' Ognen dobor юnak,
mu podade strebrena ibrika.
Si se napi studena vodica,
i mu dode prъsten muurliя.
Koga vide Ognen, ščo da vidit!
Ot si vikna dete izmekяrče:
- Ne bore te, dete izmekяrče,
koй ti zede strebrena ibrika?
- Ne bore te, Ognen dobor юnak!
Tu i naйdof prosač i prosačka,
mi zedoe strebrena ibrika,
se napie studena vodica.
Ot se naйde Ognen dobor юnak,
si se naйde na юnački nodzi
i si zede konя Karamana;
ot se frъli konю v polovina,
ot si poйde na studena voda,
tuй si naйde prosač i prosačka.
Koga vide Ognen, ščo da vidit!
Ot si vidit svoi stari tatko
i si vide mlada Ognenica!
Ot i zede Ognen dobor юnak
i im sleče ruvo za prosenьe,
im obleče ruvo kapitansko;
i si zede mlada Ognenica,
si ostai Todora robinя,
si йe turi mlada izmekяrka.



Izvor[uredi]

Galičnik, Debъrsko; zap. Marin Drinov (PSp, kn. HІ-HІІ, 1876, № 5, s. 158).

  • Trem na bъlgarskata narodna istoričeska epika. Ot Momčila i Krali Marka do Karadžata i Hadži Dimitra. Sъst. Božan Angelov i Hristo Vakarelski. Sofiя, 1939.