Bolen Doйčin i sestra mu Яnušica
Bolen Doйčin u gora zelena,
bolen Doйčin, ta mnogo nevolen!
Na nego sa sedemdese rani,
sedemdese rani, ta i sedem,
a pri nego niйde niщo nema,
sade edna sestra, Яnušica.
I ona se яdove nabrala:
čember dere, rani povezue,
božur trie, rani posipue.
Doйčinu se vъrlo dosadilo,
pa na sestra potio govori:
- Mila sestro, Яnušice Яno!
Pripi mi se ot Iber vodica,
mož li, sestro, Iber da pogodiš,
da doneseš ot Iber vodica?
Progovori Яnušica Яna:
- Moga, braйno, oti da ne moga.
Ottuva čem Iber da pogodim,
ama ottad šatora ne moga!
Doйčin sestri potio govori:
- Lele sestro, Яnušice Яno!
Ako ne mož šator da pogodiš,
я razveži moi lюti rani,
razveži gi, ta gi razkъrvavi,
da poteča kъrvi i gnoйove.
Ti natoči kъrvi u rumenče,
pa si oйdi na Iber, na voda:
kade mineš, sestro, se beleži,
se beleži dъrvьe i kamenьe,
ega bi si Iber pogodila.
Posluša go sestra Яnušica,
ta razveza tie lюti rani,
razveza gi, ta gi razkъrvavi.
Potekoa kъrvi i gnoйove,
natoči gi sestra u rumenče,
ta si oйde na Iber, na voda.
Kade mina sestra, se beleži.
se beleži dъrvьe i kamenьe.
Doйčinu se vъrlo dosadilo,
Doйčin se e na boga pomolil:
- Lele bože, lele mili bože!
Veče mi se, bože, dosadilo
ot sestrino leko postilanьe,
ot sestrino leko pokrivanьe,
ot sestrino voda dodavanьe!
Daй mi, bože, rosa bez oblaci,
da otmieš dъrvьe i kamenьe,
da ne može sestra da pogodi,
da ne može šator da pogodi!
Bogu se e vъrlo nažalilo,
ta mu dade rosa bez oblaci,
ta si otmi dъrvьe i kamenьe,
ta ne može Яna da pogodi,
da si oйde doma, na dvorove.
Nadvela se nad Iber kladenec,
nadvela se voda da nalяe.
Tuku čue, deka garvan grači,
garvan grači, ta si vuka mami:
- Ela, vuče, ela, edinače!
Ti da яdeš Яnušica Яna,
я če piem Doйčinovi kъrvi!
Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg
