Stoяn, Stana nevesta i Korun kesedžiя
Niz gora Stoяn šetaše
so Stana, lepa nevesta.
Loša go dremka navali,
ot konя Stoяn ke padnit.
Stoяn Stane йe govorit:
- Stano le, lepa nevesto!
Popeй mi pesma glasovna,
glasovna i razborita,
dremkava da mi pominit!
Stana Stoяnu govorit:
- Stoяne, ti pъrva lюbov!
Kako da pesma popeяm,
glasovna i razborita:
da ne me mene dočuяt
toй Korun, toй kesedžiя;
tri godini me pitalo,
mene me maйka ne dade;
toй mi йe mošne razlюten,
da ne me mene pograbit?
Stoяn Stane йe govorit:
- Stano le, lepa nevesto!
Popeй si, gaйle nemaй si.
Koga mi glasom viknala,
lisя ot gora padnaa;
koga mi nefez vzemaše,
drevяta se poklonvea.
Korun йe Stana dočulo;
Korun na družina govorit:
- Koй mi йe kadъr i vreden,
Stana da mi я pograbit,
golem mu peškeš feščaam:
do tri toari karagroš.
Site se v zemi pulea,
nikomu oko ne faščat.
Bog mi go ubil, pogubil,
bre, ona žolto evreйče,
Korunu ščo mu veleše:
- Ščo feti, dali mi daaš
ti, Stana da ti я pograbam,
Stoяna da si go slečam,
ko žena da go napraam?
Korun mu nemu veleše:
- Ščo feščaam, яz ti davam:
do tri toari karagroš.
Bog mi go ubil evreйče,
ščo mi se stori ulogar,
na beli drumoi izleze,
kъй ščo ke Stoяn pominit
so Stana, lepa nevesta.
Ulogar mi go prečeka,
Stoяnu mu se moleše:
- Žiti gospoda, darvi me,
žiti tatkoo duša, maйčina,
oti sum ulog, bez nodze!
Stoяn mu dukat izvade,
ot konя Stoяn mi sleze,
dukat go darva ulogar.
Ulogar mi go molitvit:
- Ščo sъrce tebe sakalo,
to bog ti tebe daruval:
za sebep si bil sъzdaden,
za sebep i za zaduša!
Uš' edno dobro stori mi -
hvъrli me na konь zad sebe,
izvaй me na drudzi drumišča
i tamo da si poprosam!
Stoяnu mu se nažali,
ke mi go kačit na konя.
Stana nevesta mu velit:
- Ne vzemaй ulog so tebe,
ulogar ne йe hairliя!
Stoяn я Stana ne slušat,
tuk si go kači zad sebe.
Duri po pъt mi odea,
ulog oružia m' iseče,
po pъtot mu 'i hvъrlяše;
kak žena mi go naprai!
Na drudzi drumoi vtasaa;
hvъrli s' ot konя ulogar.
kolku ščo možit, mi vikna:
- Kam si ot negde, Korune?
Stoяn kak žena йe storen!
Na časot Korun vtasalo
so sto й pendeset momčina,
Stoяna mi go fatia,
Stana nevesta zedoa!
Oružьe Stoяn pobara;
oružьe mi go nemaše.
Stoяn se nazad vratilo,
oružьe da mi pobarat.
Stana Korunu veleše:
- Korune, ti pъrva sevda!
Яz tebe sum te sakala,
mene me maйka ne dade!
Ščo sъrce tebe ti sakat,
too gospod tebe da dadit,
ti, ščo me zede ot nego;
яz nego si go ne sakam,
vekof go cъrno pominaf!
D' oйme na lepi manastir
zaedno, da se venčame,
bez zakon da n' se lюbime.
Pušči go žolto evreйče,
Stoяnu da mu dorečit
namesto Stana nevesta
da si izvadit samara,
da pomirisat ot nego!
Otide žolto evreйče,
Stoяnu taka mu reče.
Samar ot konя izvade,
stelяta da я mirisat
namesto kiska bosilьok.
Ne naйde kiska bosilьok,
naйde mi sabя sdiplena,
do sedum dipli diplena:
drevя, kamenя sečeše
i pak ne se razberveše,
ot sečit drevя, kamenя.
Nazad se Stoяn vratilo,
oйde vo lepi manastir.
Toga я Stana venčaa.
Koruna mi go preseče;
evreйče mi go fatilo:
oči evreйču izvade,
rъcete mu 'i preseče,
dukat mu klade na čelo -
koй ke pominit, da g' darvit,
da mi go darvit evreйče!
Stana nevesta si zede,
so nea mi se kerdosa.
Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg
