Smъrtta na Krali Marko i voйvoda Deяna Popova
Provikna se Deяna voйvoda,
provikna se Deяna Popova,
provikna se na Stara planina,
na planina, na Iglikovina,
na gorata Nikюpska planina:
- Žalna goro, žal mi e za tebe,
če si, goro, tolko povenala,
povenala, goro, posanala.
Dali te e slana poparilo?
Ili te e požar žarilo?
Ili te e balsama udrilo?
Яze sakam voйvoda da stana,
ta da vodя bugarska družina,
ta u tebe komiti da kriя -
pa tizika tova i ne misliš.
Dokoga щe turci da te dъržat
i da trepat niz tebe komiti,
da se viяt orli i garvane
nad tvoite dъlboki dolove,
i da smъrdiš nad čovečki mъrši,
da ne može čovek da zamine,
atu ne li voйvoda s družina?
Za čudo e gora produmala,
za prikaz e gora otzovala:
- Lele varaй, Deяno voйvodo!
Nali pitaš, pravo da ti kaža,
pravo kazvaš - i я da ti kaža.
Nito me e slana poparilo,
nito me e balsama udrilo,
nito me e požar požarilo;
na minaha snoщi u večera
tri sindžiri se sъs mlada čelяd,
mlada čelяd kato mlado cveke,
navъrzani i zasindžireni.
Edin sindžir se mladi momčeta,
se momčeta, se mladi komiti,
taman toku žegnali mustaci.
Drugi sindžir se mladi devoйki,
se devoйki bezgrešni dušici.
Treti sindžir se mladi nevesti,
se nevesti po pъrvna godina,
se nevesti trudni i debeli,
u nevesti venčana devoйka,
zavenčana, pa nedovenčana,
яrmosana, oщe nesvoždana.
Za neя mi šumata povena,
za neя mi vъršeto posana.
Ta kakvo kю, Doйne, da ne vena?
Staя ete petstotin godini,
ka sa došli tiя besni pseta,
den ne me e čovek da ne padne,
den ne me e čavki da ne rana,
ta veče mi dovi i dosadi.
Edno vreme tuka neщo beše,
u grad Nikюp tarapana beše,
ot meneka dъrvata karaha,
ta seki den opsedzi praveha;
pa ne beše taя nevoliя,
pa ne beše taя sakantiя.
Priglasi se pile niz gorata,
ta zapeя edna žalna pesen,
pesen pee za čudo, za prikaz.
Do togaя pile ne peяlo,
sade togaй pile zapeяlo:
- Lele varaй, Deяno Popova!
Lele varaй, goro povenala!
Znaete li turska razmiriя?
Pomnite li bugarska robiя?
Nadoйdoha turci i arape,
porobiha Bela Bugariя,
porobiha i Kara Vlahiя,
porobiha i Mala Sъrbiя
i misleha po-nataka d' idat.
Pa se mina ni malo, ni mnogo,
razbunti se Kara Rumaniя,
Kara Vlaška i Kara Bagdanska,
povede gi Mihail Vitazno,
da otrobat svoi sestri brakя,
da otrobat Bela Bugariя.
Pusti turci Marko ulovili,
ulovili Kraleviki Marko,
otveli go bitka da im pravi,
če ne mogli sami da nadviяt.
Ka fanali u boй da se biяt,
začudi se Marko Kraleviki,
kak щe trepe svoi mili brakя
Provikna se щo go glas dъržeše:
"Lele bože. Kakvo sega stana?
Brat na brata krъvta da izpie.
Stori, bože, яze prъv da padna!
Ta pa posle kakvo sakaš pravi."
Pusta duma na angel padnala,
puška pukna i on se premetna.
Trapen Marko sičko si izkaza,
kade hodil i kakvo rabotil.
Molil boga da go zeme nekoй,
da go nosi u negova zemnя,
u negova, u Prilepa grada,
da ne sedi u dušmanski rъce.
Ka go čuli pustite čitaci,
ne dali mu ni duša da dade,
butnali go u edna rovina,
butnali go i zakopali go.
Pa trepali kogo sa videli,
da ne bi щe nekoй da izkaže,
da go zemat i da go ukradnat,
da go kopat u negova zemnя,
kakvo kazval i kakvo zarъčal.
Poslušala Deяna Popova,
poslušala kakvo pile pee,
poslušala i se mu razbrala.
Nažalena prez sъrce se fana,
ta pa vikna, vikna, ta zaplaka:
- Žalna goro, žali da žalime!
Zapomni li kakvo pile pee?
Pa zaplaka щo я gъrlo dъrži,
em ti plače, em ti pesen pee.
S edno gъrlo dve-tri pesni pee:
edna pesen - pesen za peяne,
druga pesen - pesen za plakane,
treta pesen - pesen za smeяne.
Ednaž vikne, a dvaž se provikne.
Kato vika i gorata vika,
kato plače i gorata plače,
kato pee i pilcite peяt.
Pa stanala Deяna Popova,
ta oblekla drei parcalivi,
oblekla se u prosяčki drei,
pa očela u Tъrnovo grada,
pa stanala pred paša pašina,
pred vratata pesen da mu pee.
Zapela edna žalna pesen,
gъrcki pee, vlaški izgovarя,
a bogdanski glasa й dokarva
i s kgmenče glasa й popravя.
Dočula я pašina pašica,
ta izlela seir da počini,
aresala oti arno pee,
ta й rekla doma da я vodi,
da posviri, da я poveseli.
Očela e Deяna devoйka,
prestorena na klet prosačina.
Svirila e pašini pašici,
malo-mnogo - dva dni i dve noщi,
nadvečeri tretяta večera,
čekat paša ot selo da dode.
Prosяčina hitrost napravila,
oblekla se u pašovi drehi,
яvila se pred.paša pašica,
ta kazala, če e ona paša,
nagrabila imane щo mogla,
pa begala na Stara planina,
ta sъbrala otbrana družina,
pa viknala, pesen zapeяla:
"Lele varaй, pomogni mi, bože!
Sъbrala sъm petdese družina,
kю sъbera oщe dvaйse i pet,
da mi stanat sedemdese i pet.
Pa kю stana яzeka voйvoda,
da otrobim naši sestri, brakя,
no, božičko, bez tebe ne možem!
