Nadgrobni stihovi
| Nadgrobni stihovi Pisac: Milovan Vidaković |
Požih ljeta mnoga
V sjem ujedineniji
Upražljajas vsegda
Vo svjatom pisaniji,
Vsuje um moj vozvodih
Postignuti tajnu,
Rasuždaja o mnogih
Bogom sokrovenu.
Sto tridesjat ljeta
Aki neka zavesa
Pokrivaše vsegda
Duha mojeg očesa!
Mnogokrat plakah sja
Slezi prolivaja,
Bogu Tvorcu molih sja
Ruki prostiraja:
Vinovniče sozdanij'!
Osvetli mi duh moj
Pri poslednjem izdihaniji,
Da uzrju put svoj
Kamo az pojdu
Iz sego tela:
Obrjesti li budu
Dobri pokoj za djela.
Dolgi moj život
Aki son utreni,
Ili skori svjet
Preko neba molni
Projde, iščeznu,
K grobu približih sja
I sije v minutu
Se biti mnit mi sja —
O, sujeto sujetstv
Vsja zemnaja blaga!
Vsjaka sladost bogatstv
I slava vsjaka!
Az starec smireni
Teofan sije,
Rab božij grešni
Vo kratće žitije
Moje zdje pišu
Na mramornem kameni,
Odavaja Bogu dušu,
Telo že zemlji. —
Prostite mja vsi,
O čelovjeci!
Prostite mja, ljubezni
Vsi moji potomci!
Se dveri vječnosti
Otverstija nižu,
Se liki angelsti
Pojuščija slušu! —
O smertni, peki sja
Duši pokoj sniskati,
Ot poroka kloni eja,
Dobrodjetelj ljubi;
Dobrodjetelj nas pratit
Preko groba mračna,
I vo mjesto uvodit
Gdje sut blagozračna.
Kol sladosna nišča
Jeja tiha nadežda,
Bragorastvorjajušča
Gorkost smerti vsegda. —
Tjelo moje s červmi
Istljeti budet,
Duša že s angeli
Vo vjeki poživjet.
1810.
Izvor[uredi]
- Leskovac Mladen, Antologija starije srpske poezije, Matica srpska, SKZ, Novi Sad, 1964, str 111-112
|