Marko krale i Velьo ot Kosovo
Kondisal mi Marko ot Prilepa,
mi kondisal pod Prilepa grada,
mi kondisal v široka čaera,
mi otegnal zelena čadara,
mi posbral sedumdeset kralьoй,
яdat, piяt tri godini vreme,
ščo mi piяt vino trigodišno.
Malko sončuk Marko mi sonuval:
mogla Prilep mi go poklonila,
niz moglata sitna rosa rosit,
iiz moglata sivi golob letat,
a po nego - edna erebica,
megю nimi - edno belo pile,
a po nimi - silni vstъr veйet.
Mu se otgovori Dete Dukadinče:
- Aй ti tebe, Marko ot Prilepa!
Mogla ti йe maйkini ti žalьbi,
sitna rosa - maйkini ti sъldzi,
sivi golob - Velьo ot Kosovo,
belo pile - tvoe možko dete
Ščo ti doйde kurvino kopile,
ti я grabi mlada Markovica
i ti grabi tvoe mъžko dete,
i ti grabi sabя remenliя,
i ti grabi čaša vedornica.
Se nalюti Marko ot Prilepa.
Ščo mi poйde dolu v konюšnica,
ščo mi zede konя šaronoga,
go prestegna so devet kolani,
go pripušči po pole široko,
mi otide vo Prilepa grada,
mi otide na Markoi porti.
Naйde Marko porti zatvoreni.
Ednuщ čukat i dva poti vikat -
nemat porti koй da mu otvorit.
Marko stegna negovata konя,
i preforli preku visoki avlii.
Ščo mi vleze v široki dvorovi,
i si naйde negova stara maйka,
kade kukat kako kukuvica.
- Bo pomogol, moя stara maйko!
- Daй bog dobro, moi mili sinko!
Da kode si tri godini vreme?
Ščo ti doйde kurvino kopile,
ti я grabi malka Markovica
i ti grabi tvoйe možko dete,
i ti grabi sabя remenlia,
i ti grabi čaša vedornica.
Bog da biet Marko ot Prilepa!
Se nalюti, lošo se nalюti.
Ta obleče ruba kalugerska,
mi se stori corna kalugera,
mi otide na svatba za prosač
i mi sedna ot svite naй-dole.
Džumbuš pravet so mlada nevesta,
vino piet s čaša vedornica:
sveta sofra mi se suredie -
nemat юnak koй da я izpiet,
mi я izpi Markovoto dete.
Izvorlie sabя remenliя -
pemat юnak koй da i otvorit;
sveta sofra red se uredila,
red mu padna na Markovoto dete -
я izvorlil sabя do nadolu;
red mu doйde do corna kalugera -
mi izvorli sabя remenliя.
Mi se pušči Velю ot Kosovo,
mu poreža negovata rusa brada.
Ščo se stori golema čudesa.
Marko zede svoя Markovica
i si zede svoe možko dete,
i si zede sabя remenliя,
i si zede čaša vedornica,
mi otide vo Prilepa grada.
I posobra sedumdeset kralьoi,
ščo mi zede trista lakti platno,
ščo mi zede smoli i katrani.
Mi я praša mlada Markovica:
- Aй ti tebe, mlada Markovice!
Ali sakaš svekя da mi svetiš,
ali sakaš rakiя da služiš?
Se izlъga mlada Markovica,
щo mu reče: - Svekя ke ti sveta.
Я izvitka s trista lakti platno,
namazano s smoli i katrani,
i я zapali sefte ot nodzete,
i йe kaza Marko ot Prilepa:
- Gori, gori, mlada Markovice!
Da izgoriš kak svekя loena.
Ščo se stori golema čudesa.
Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg
