5
Marko Krale i Vilip Madžarina
Što mi puštil Vilip Madžarina,
My dopuštil na Marko Krale,
My dopuštil jedna bela kniga:
„Dejdi, more, Marko Krale,
„Da li tamo doma ќe me čekaš,
„Jal ќe dojdiš na ramno Kosovo,
„Da se, more, jedneš obidime?”
Marko gleda taja bela kniga,
Marko mi se pod mustagš smehal!
Go dogleda negov’ stara majka:
„Dejdi, Marko, Marko mili sinko,
„Da l’ se smeješ so mojata staros,
„Da l’ se smeješ so slatka večera,
„Jal’ se smeješ s ubava nevesta?” —
„Dejdi, majko, moja stara majko,
,Jaz se smejem s crna-bela kniga,
„Mi ja puštil Vilip Madžarina:
„Da li jovde, majko, da go čekam,
„Jal’ da idam na ramno Kosovo,
„Da se, majko, jedneš obidime?” —
„Dejdi, Marko, Marko mili sinko,
„Beќe mi se, sine, zdodejalo,
„Ot gledanje reki jod krvovi;
„Ami tamo, na Kosovo ramno,
„Tamo jodi, tamo go pogubi i —
„Dejdi, majko, majko stara dušo,
„Aj, vati si petel, bre, jubavi,
„Da g’ zakoliš, ti da go jugotviš;
„Ajde, zemi riba belovica,
„Da j’ ugotviš riba belovica;
„Akoj petel, petel mi propeje,
„Veќe zemja ќe mi se uzemi;
„Akoj riba, riba mi povraža,
„Ќe zapustam kraljskata stolnina!”
Mi vražala Markovata majka:
Jugotvila petel, bre, jubavi,
Jugotvila riba belovica;
Nitu petel mi je propejalo,
Nitu riba mi je provražala, —
Ušte vreme ne mi je dojdeno,
Da go vati Marka umiračka!
Što si stana Marko Krale,
Što si stana utro vo nedela,
Konj si kova konja najopako,
Ploči klava belijo karagroš,
Klinci klava žolti majmudiji;
Što si javna konja pelivana,
Si go zede negovoto vnuče,
Negov’ vnuče, dete Sekulence,
Ќe jodaja na ramno Kosovo,
Ќe jodaja borba da mi pravat,
Da se bijat s Vilip Madžarina,
Da jobiskat junačkite srca!
Go najdoa Vilip Madžarina,
Se stretnale na ramno Kosovo.
Ami Marko, Marko maѓesnica,
My teknalo majka što go kolna.
Vo nedela borba da ne pravi:
Ajde, utre, utre ќe se udrat!
Izgovori Vilip Madžarina:
„Stoj na nišan, Krale Marko,
„Ќe te udram, utre ne te čekam!”
On mi svrli, Vilip Macarina,
On mi vrli žolta bozdogana;
Markov konja ‘naja itra beše,
Mi leg’vaše kolen-koleničku, —
Se prevrli žolta bozdogana!
Redum dojde Vilip Madžarina,
Da mi stoji, Marko da go udri.
Izgovori Marko Krale:
„Stoj na nišan, Vilip Madžarina! —
„Dejdi, more, Marko Krale,
„Mi s’ pogreši moja desna raka;
„Ajde pak na nišan da stojiš!” —
„Dejdi, more, Vilip Madžarina,
Jedneš majka mene me rodila, —
„Ajde, more, stoji, bre na nišan!”
Marko meri tenka polovina.
Mi go vrli žolta bozdogana, —
Ami Vilip, Vilip Madžarina,
Negov konja i toj legnuvaše:
Konj mu legna kolen-koleničku, —
Mi go zede pravo vrz čeloto!
Što mi padna Vilip Madžarina,
Što mi padna, Marko mi dopadna;
Mavna sabja, sabja kolaklija,
My jodreža glava jod ramena,
Ja zanese vo Prilepa grada.
Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg
