5
Marko Krale i Bele Kosturjanče
Se skarale Marko, Markovica,
Se skarale, veli, za niošto,
Za pustata, more, jubavina!
Marko veli: ,Jaz sum poubavo!”
Markovica: jaz sum poubava!”
Se naluti Marko Krale,
Mi odbegna Marko na tuѓina,
Ha tuѓina, vo Soluna grada;
Vreme stojal, vreme tri godini,
Vo Soluna, kaj Map’ krčmarica.
Što mu pušti mlada Markovica,
Što mu pušti jedna bela kniga:
„Dejdi, Marko, Marko Krale,
„Se dopilo vino trogodišno,
„Se dojalo maќinskoto brašno;
„Al’ si odiš, ali da mi kažiš,
„Da mi kažiš, krajo da si baram?”
Marko snošti son si sonuvalo:
Se sobrale vo ramni dvorovi,
Se sobrale pilci skolovranci,
Aj, vo pilci gorska jarebica,
Ajde, drugo, siva sokolina!
Što mi stana Marko prvno utro,
Son ji kaž’va negov’ posestrima:
„Dejdi, Maro, Maro posestrimo,
„Što sum sonok, sonok sonuvalo:
„Se sobrale vo ramni dvorovi,
„Se sobrale pilci skolovranci,
„Aj, vo pilci gorska jarebica,
„Ajde, drugo, siva sokolina!”
Izgovori Mara krčmarica:
„Dejdi, Marko, Marko Krale,
„Pilcite se kiteni svatovi,
„Jarebica — mlada Markovica,
„Sokolina — mlada zetušina, —
„Ќe ti j’ zemat jubava nevesta!”
Što dočulo Bele Kosturjanče,
Oti mi je Marko izbegalo,
Zapustilo jubava nevesta
Za pustata, more, jubavina!
Što mi dojda vo Varoša grada:
„Dejdi”, reče, „mlada Markovice,
„I jaz sum si pojunak od Marka:
„Ko’ se bihme s Turci, kleti Turci,
„Ks’ se bihme na Kosovo ramno,
„Kaj što beše stari knes Lazar,
„Kaj što beše Miloš Obiliќ,
„Tamo beše Marko Krale;
„On noseše dva tabura vojska,
„Jaz si nose tri taburi vojska, —
„I jaz sum si pojunak od Marka!
Mi ja zede mlada Markovica,
Mi ja zede Bele Kosturjanče,
Ja odnese vo Kostura grada.
Togaj Marko, togaj mi potegna,
Mi potegna od Soluna grada;
Ovde-jonde po beli drumovi,
Na pat strete jedno staro dedo,
Toj mi pasi drobnite telčinja:
„Dobro utro, more, stari dedo,
„Kaj si pasiš drobnite telčinja,
„Da li vide kiteni svatovi?” —
„Daj Bog dobro, Marko Krale,
,Jaz ji vido kiteni svatovi, —
„On mi beše Bele Kosturjanče.”
Pogor’ najde jeden mladi orač:
„Dobro utro, more, mladi orač,
„Kaj si oraš, i pesna peješ,
„Da li ti se surci ujdisani,
„Da li ti je nevest ujdisana,
„Ali ti je niva leborodna?” —
„Ta i surci mi se ujdisani,
„Ta i niva mi je leborodna,
„I nevesta mi je pogodena;
„Ami sega jedna što pomina,
„Letno sonce, sonce mi greješe!”
Mi se čudi Marko jod Varoša:
Mi pozna mlada Markovica!
Mi se stori krivo-ulugavo,
Mi se stori kriva prosjačina;
Mi otide vo Kostura grada,
On mi prosi kaj Belevi porti;
Ami vreme veќe mi se stemni,
Ušte prosi kriva prosjačina.
Izgovori Bele Kosturjanče:
„Dejdi, mori, mlada Markovice,
„Aj, vikni ja kriva prosjačina,
„Nek noќuva vo našata kuќa.”
Mi otide krivo-ulugavo,
Mi otide vo Belevi kuќi;
Go kladoa na česna trpeza.
Pijat, jadat Belevi prijateli,
Otvaraja Markovata sabja,
Markovata sabja zglobalija,
Otvaraja — ne mi se otvori!
My dadova na Markovo vnuče,
Mlado vnuče, dete Sekulence;
Mi ja zede Markovoto vnuče,
Mi ja zede, mi ja podmrdnalo!
„Natema go Markovo koleno!
Izgovor’ja gosti, prijateli, —
„Dajte mu ja na kriv’ prosjačina.
Izgovori kriva prosjačina:
„Kaj sum videl krivoto železo?
„Kaj sum videl kako se otvora?”
Natema go kriva prosjačina!
To ne bilo kriva prosjačina,
Tuku bilo Marko maѓesnica:
Što ja zede sabja zglobalija,
Mi ja udri od desno koleno,
Se popravi sabja kolaklija!
Stana Marko na junački nozi,
Se razvrte na levo, na desno,
Go razluti srce pelivansko:
On mi udri Bele Kosturjanče,
On mi udri gosti, prijateli,
Ja zapusti česnata trpeza;
Si ja zede mlada Markovica,
Ja zanese vo Prilepa grada.
Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg
