Marko Kralevič, Gruйo malo dete i Čeren arapin
Posili se Cъrna Arapina,
posili se po Nemečka zemя,
ta stanalo sedemdese godin,
ka ne dava dete da se kъrsti
i ne dava svatba da se kobne,
ni pa dava cъrkvi da otivat,
ni pa dava prečes da si zima.
Ergenete bradi napuщia,
malki momi sedina izbili,
malki deca s mustaci stanali -
ni kъrsteni, nito pa venčani,
sički narod bez zakon stanali.
Pa izpisa Nemečka kralica,
pa izpisa edno belo pismo,
ta go praщa po pile sokole:
- Fala tebe, sivo sokolence,
da si zemeš tova belo pismo,
da go nosiš u Prilepa grada,
da go dadeš Marku Kraleviči -
kakvo može юnaci da zbere,
ta da doйde u moяta zemя,
ega fane Cъrna Arapinsa,
ega fane, nego da pogubi,
če mi narod bez zakon ostavi.
Eve stae sedemdese godin,
ka ne dava dete da se krъsti
i ne dava svatba da se kobne,
ni pa dava cъrkvi da otivat,
ni pa dava prečes da si zema.
Ergenete bradi napuщia,
malki momi sedini izbili,
malki deca s mustaci stanali -
ni kъrsteni, nito pa venčani.
Tova pratim tova belo pismo,
ega Marko po-skoru da doйde
da pogubi Cъrna Arapina.
Ako može nego da pogubi,
sama znaem dar, щo če go darim.
Otgovara sivo sokolence:
- Fala tebe, Nemečka kralice,
я ne znaem Marko Kraleviči,
ni go znaem, ni po ga poznavama,
ta kakvo čem pismo da mu nosim?
Otgovara Nemečka kralica:
- Fala tebe, sivo sokolence,
da Marko йe ličen po mehanite -
negova e čaša merenica,
ona bere devedese oka,
taka mi go lюgi pokazuя.
Togaй stana sivo sokolence,
ta si veze tova belo pismo,
ta йotide u Prilepa grada.
Tam ne naйde Marko Kraleviči,
kazali go u Budina grada,
vino piя s Gruйo malo dete.
Markovata čaša merenica,
ona bere devedese oka,
a na dete četirise i pet.
Padnalo йe sivo sokolence,
padna Marku na desno koleno,
ta potъrsi sitni beli krila,
ta iztъrsi taя bela kniga.
Ka я veze Marko Kraleviči,
ta začeta taя bela kniga,
niz oči mu kъrvi potekoa.
Sъgleda go Gruйo malo dete
pa na Marko togaй otgovara:
- Hvala vuke, Marko Kraleviči,
kolko sa ti knigi dostignali,
se gi četiš, pod mustak se smeeš.
Otkol četiš taя bela kniga,
niz oči ti kъrvi potekoa.
Щo йe tolko pismo napisano?
Otgovara Marko Kraleviči:
- Fala tebe, Gruйo malo dete,
nali pitaš, pravo če ti kažem.
Posilil se edin Cъrn Arapin,
posili se po Nemečka zemя.
Eve staя sedemdese godin,
ka ne daval dete da se kъrsti
i ne daval svatba da se kobne,
i ne daval cъrkvi da otivat,
i ne daval prečes da si zema -
sički narod bez zakon stanali.
Ergenete bradi napuщali,
malki momi sedini izbili,
malki deca s mustaci stanali,
ni kъrsteni, nito pa venčani.
Ta mi prati Nemečka kralica,
ta mi prati tova belo pismo,
kakvo možem юnaci da zberem,
ega fanem Cъrna Arapina.
Ako možem nego da pogubim,
sama znae Nemečka kralica,
sama znae, dar щo če me dari.
Я se čudim sega šo da činim -
dali niйe s tebe d'йideme,
ili oщe da si poklikneme?
Otgovara Gurйo malo dete:
- Fala tebe, vuйkьe Marko Kraleviči,
toй e dneska юnak nad юnaci,
ne če može da go pogubime.
Sъs юnakstvo ne mož da go hvaneš,
sъs izmama može da go fanem.
Nъlo, Marko, яze če te učim,
kakvo može nego da faneme.
Na mene йe lice nevestinsko,
я če stanem premlada nevasta,
a tizeka mladi mladoženя.
Če klikneme triese юnaci,
ta če oni svatove da bъda.
Če klikneme Gune Budalina,
če klikneme Filip Madžarina,
če klikneme Яnko ot Kosovo,
če klikneme Dete Mihaila,
če klikneme Momčil ot Arida,
če klikneme Relю Krilatica,
če staneme se otbir юnaci.
Če oйdeme u Nemečka zemя,
če mineme kraй Arapu dvori,
če ni vidi Cъrna Arapina.
Щom ni vidi, taka če ni pogne,
i viйeka sički pobegnete,
na dalek nemoй da begate.
Щom me stigne Cъrna Arapina,
on naй-napred mene če da fane,
i я nego vednъg če preturim,
i ti vednъg nazad da se vъrneš
togaй može da go pogubime.
Togaй stana Marko Kralevičin,
ta poklikna triese юnaci,
юnaci če svatove da bъda,
samsi Marko mladi mladoženя.
Gruйo malo dete nevesta.
Premeni se Dete, preliči se,
obleklo йe ruho nevestinsko,
nakitise cvekьe erinevsko,
stana Dete premlada nevesta.
Trъgnali sa triese svatove.
sъs nih ide Marko Kraleviči,
щoto Marko mladi mladoženя,
i pa Gruйo premlada nevesta.
Preminali prez polьe široko
i beli sa Dunav preplivali,
otidoa u Nemečka zemя,
otidoa kraй Arapu dvori.
Arapu sa porti zatvoreni,
toй si speše na visoki kuli.
I kato sa svatove minali,
razigra se Marko Kraleviči,
ta razigra Šarko dobra konя
i si digna težka topuzina,
ta počukna Arapu na porti.
Ne go doču cъrna Arapina,
na go doču arapka hanъma,
na Arapin tio otgovara:
- Stani, stani, ago efendiйo!
Eve staя sedemdese godin,
ka ne davaš dete da se kъrsti
i ne davaš svatba da se počne.
Sa premina premlada nevesta
i sъs neя mladi mladoženя,
sъs nih ida triese svetove -
bez tvoй izin svatba napravili.
Vednъg stana Cъrna Arapina.
Dur si stegna tъnki polovinki,
tolku mu sa sъrca razlюtili,
iz temel sa kuli zatъrsili.
Nema koga konя da si stega,
na uяhna konя na goliщa;
nema koga sablя da otklopi,
na si veze sablя zaklopena.
Ka uяhna taя dobar konя,
ka go яhna, taka gi pristigna.
Se svatove napred pobegnaa,
a Marko йe prez zelena gora,
sal ostana premlada nevesta.
Щom я stigna Cъrna Arapina,
щom я stigna, Bog da go ubie,
ka я stigna i ю gъrdi gleda,
i togaй й potio govori:
- Fala tebe, premlada nevesto,
proklet da йe, koй te mlada libi,
koй te libi, oщe gъrdi nemaš,
oщe triklet, koй te mlada ženi!
Dode tova Arapin izduma,
prečupi go mlada nevesta.
Ka se vъrna Marko nanadzade,
tъrgna Marko sablя dimiskiя,
ta otseče na Arapin glava -
pogubia Cъrna Arapina.
Vъrnaa se triese svatove,
pa poйdoa prez Nečečka zemя.
Vikna Marko, pesen ta zapeя:
- Čuйte viйe, nemečki юnaci,
i viйeka nemečki devoйki,
sički viйe svatbi da pravite,
da pravite, da se veselite.
Щoto bea deca nekъrsteni,
kъrstete gi, u vera da bъda -
я pogubih Cъrna Arapina.
Ka gi doču Nemečka kralica
vednъga gi lepo presretnala,
uvela gi u noйni sarae,
mlogu gi йe lepo počitala,
tri nedeli ziavet pravili.
Togaй si e Marko odarila,
darila go do tri hazni pari.
Neto bili kakvi da bi pari,
na go dari se žъlti žъltici.
Togaй gi e sički izpratila,
oйdoa si u nihnata zemя.
