Marko, Arapin i Markovica
Marko beše više na divani,
se opuli po beli drumoi,
e sboruet na svoя nevesta:
- Oй nevesto, moe milo dobro!
Щo ke bidit mъgli i prahoi 5
pod Varoša, po beli drumoi?
- Deйdi, Marko, moй mili stopane!
Da ne mi йe golema prevara!
Uщe rečta dvata neizrekle,
eto porti viti se klюkaet.
E sboruvat Marko neveste si:
- Poйdi, slezi vo naši dvoroi
i pogledaй щo se porti klюkat!
Mi otide mlada Markoica,
koga gledat - Cъrna Arapina.
- Eli čueš, mlada Markoipe!
Dalь йe tuva Marko Kralevike?
Sum go čulo, mnogu vino pilo
i na oblog se obložualo;
ako sakat da s' obložueme
mie dvata vino da pieme,
ako mene toй me nadpiet,
ke mu daam moя dobra konя,
ke mu daam moя ostra sabя,
so sabя glava da presečit;
ako nego vino go nadpiяm,
da mi dait mlada Markoica.
Tъrčainčkum se kači na divan:
- Deйdi, Marko, moi stopanine!
Sama, velit, lova щo ni došla,
щo ni došla Cъrna Arapina,
na obloga on se obložuet:
ako vino nego go nadpieš,
ke ti dait negva dobra konя
ke ti dait negva ostra sabя.
so sabя glava da presečiš;
ako vino toй te nadpiet,
da mu daiš mlada tvoя lюbov.
- Aй otvori naši viti porti,
neka vlezit Cъrna Arapina!
M' otvori ot dvorьe viti porti;
konя vъrza v dъlga konušnica,
pa se vkači više na divani.
Щo si piя tri dni i tri noke,
v tri dni nikoй ot nim ne se opi;
a Markoe mu se zlodealo,
sedeekюm, vino piйeekюm;
na Arapot Marko mu sborveše:
- Deйdi, Arap, more, Cъrni Arap
izin daй mi malu da prošetam!
Malu vo dvor Marko se prošeta,
bъrgu po skalici se izkači,
s' izkači, za vino zagoreno;
čabur čaša polna mi izpilo,
čabur čaša sedumdeset oka.
Bog da biet Cъrna Arapina!
Beše klalo bilki čemerliki;
a я izpi, dremka go navali.
Legna Marko malce da prespiet
i on kolaй ne se razbuduet.
Bog da biet Cъrna Arapina,
щo e velit mlade Markoice:
- Promeni se, mlada Markoice!
Bladze si ti, щo ke men kerdosaš,
i mene so tebe ющ naй-bladze.
- Falo Bogu edinomu, velit,
zaщo ti mene ke me izbaviš
ot ovego težka pianica!
Počekaй, postoй ti da soberam
se moeto rubo nevestinsko,
da mu zemam oružйe Markovo!
Bog da biet Cъrna Arapina!
Ne mi čekat mlada Markoica,
tuku ripna na nodze юnački,
pravo tъrgat dolna konušnica,
svoя konя ottamo otrešuet,
pa Markoa konя otvъrzuet,
si я kači mlada Markoica.
Ne mi terat, kako konь se terat,
tuku kako silen vetar begat.
Približie do Soluna grada.
Tamo velit mlada Markoica:
- Deйdi, Arap, deйdi, zlaten Arap!
Marko ovde s' imat pobratimi,
mene tie vednož ke poznaet,
a tebe na časot. ke zagubet;
sleči tvoe svilno hubavo ruvo
i я nego da si go obleem,
strašen delia da im se gledam;
pa ti stori se kabaetlia,
gьoa mnogu lюgьe si iskalo,
mnogu greški segde si storilo,
da te nosam pravo Carigrada.
Щo poйdoa na ladna meana,
na meana vo Soluna grada.
Ličba ličit mlada Markoica:
- Da slušaйte, solunski gražani!
Ovoй haйta mošne kabaetlia,
kolku kъrvьe turil po drumoi,
kolku nedugaй haйta ne storilo,
ke go nosam pravo pri sultana;
nemoй nekoй Arap da zagubit,
oti džuvap nikoй ne mi davat!
Noke stana mlada Markoica,
do ramena glava mu preseče;
utro samo koga se osъmna,
piщit toga strašen delibaša:
- Alь slušate, solunski gražane!
Ot vas sakam Cъrna Arapina;
koй nemu noke glava preseklo?
Sй gražani arno razberite,
bar edno živo ne ostava!
Tuk se molяt solunski gražani:
- Ne možime, velet, kraй da na ime,
koй йe Arapin zagubilo;
sve ni sakaй, щo ke ni posakaš
da daime i da se prostime.
- Blago daйte dvanaeset tovari
so se mъski, s mladi kiradžii;
Arapina taka vi proщaam.
E dadoa solunski gražani,
e dadoa se, щo posakala.
Ta potera dvanaeset mъski,
ot Soluna nazadь se vratila.
Izlegoa pod Soluna grada,
pod Soluna, v zeleni livadi,
mi go streti Marka Kralevikя.
Izgovori Marko Kralevike:
- Dalь me čueš, strašen delibaša!
Dali ideš po more, po voda,
dali ideš po beli drumoi?
Ke te prašam, neщo da mi kažiš!
Izgovori strašen delibaša:
- Kaži, Marko, Marko Kralevike!
Щo neolя, Marko, mi te našlo?
- Dali strete Cъrna Arapina
da si nosit hubava nevesta?
- Deйdi, Marko, Marko Kralevike!
Az si idam ot mesto dalečno,
az si stretif Cъrna Arapina
preku Stambul trideset konaci,
kaй noseše hubava nevesta,
vo pogledot kako Markoica.
Deйdi, Marko, Marko ot Varoša;
dali kralьstvo, more, ne povelяš,
dalь ne možiš druga da si naйdiš,
mъž sakala i mъž si izbrala.
Dali čueš, Marko Kralevike!
Aй ti nazadь, Marko, povrati se,
dvanaeset tovari da teraš,
da toarviš so moiot sluga,
da toarviš i da raztoarviš.
Kinisae po beli drumoi;
negde-gode žena poteruet,
mi go biet s tri struka kamdžika,
mi go biet Marka Kralevike;
negde-gode petici sgazuet,
ot petici cъrn krъv potekuet.
Si doйdoa tie po Piroka,
si vtasaa pod bela Pletvara.
Toga opet strašen delibaša,
opet fati Marka da prašuet:
- Deйdi, Marko, Marko Kralevike!
Da я vidiš mlada Markoica
dali možiš nea da pbznaiš?
Izgovori Marko Kralevike:
- Dalь me čueš, strašen delibaša,
nemoй hatar tebe da ostanit!
Koga gledaš vo surova zemя,
ti prilegaš mlada Markoica;
koga gledaš ona vedro nebo,
nigde nemat po-strašen ot tebe.
I doйdoa vo bela Pletvara.
Ripna ot konя mlada Markoica,
kači Marka svoi stopanina:
- Az sum tvoя mlada Markoica.
- Prostum tebe moite cъrni kъrvьe,
i proщam ti tri struka kamdžika,
щo bieše po glava, po čelo.
Si oйdoa više na divani,
rastoarьe dvanaeset tvara blago.