Kuzman kapidan sosipva debranite razboйnici i
vodvorяva mir i spokoйstvie vo Ohridskoto okrъžie
Nabrale mi se starcine
ot ona gradče Ohricko,
megю sebe si sborveet:
- Kako ke niйe činime,
kako ke niйe praime?
Otide kaza Ohricka,
piskot йe siromaščiя;
ot Gorni Debъr i Dolni
niйe si derman nemame!
Dur da slušame piskoi,
dur da gledame grehoi,
po-arno da ne živime!
Niйe da čare činime,
niйe da site stanime,
pri begot da mu odime,
niйe da ridža činime
i nemu da mu rečime:
"Ako ne gubiš, gubi ne,
я otu čare čini ni!
Ot tebe sakame kъr-serdar,
ti go sakame Kuzmana!"
Site pri begot oйdoa,
pred begot mi izlegoa.
Toga se begot populi,
populi, mi se počudi
ščo site mi se doйdeni -
nekoя mъka imaet!
Sega ke 'i begot opitat:
- A more, starci ohricki!
Site ščo mi ste doйdeni?
Nekoя mъka imate?
Mъkata da m' я kažite!
Temena begu zedoa,
na begot pola baciя.
Mъkata ke mu kažeet:
- Niйe, ščo ti sme doйdeni,
ako ne gubiš, gubi ne,
я otu čare čini ni!
Otide kaza Ohricka,
piskot йe siromaščiя!
Dur da pulime grehoi,
dur da slušame piskoi,
po-arno da ne živime!
Niйe si derman nemame
ot Gorni Debъr i Dolni!
Zemi ne site, gubi ne,
niйe ti ridža činime,
ot tebe kъr-serdar sakame,
ti go sakame Kuzmana!
Toga im begot veleše:
- Haй more, starci ohridcki!
Яz nemam ščo da vi činam.
Dva kъr-serdara sum klalo,
mene me ustramotile,
mene mi leke donesle,
Debaron ne go poslale.
Яz kniga da si napišam
Staroo, Mehmed-Aliю,
hatarot da n' vi rasipam,
da vi go klaam Kuzmana,
da vi go klaam kъr-serdar!
Pola na begot baciя
starcite si izlegoa.
Begot mi kniga napisa:
"Zdravo-živo, Mehmed-Ali,
mnogo te tebe pozdravim!
Da mi go puščiš Kuzmana,
za da go klaam kъr-serdar!"
Knigata ščo mu deйdisa,
deйdisa Mehmed-Aliю,
knigata mi я otpevяt,
pod mustak mi se podsmevяt.
Kuzman do nego sedeše.
Kuzmanu ščo mu veleše:
- Slušaй me mene, Kuzmane!
Knigava, ščo mi deйdisa
ot ona gradče Ohricko,
duri ot Dželяdin bega;
mnogo me begot pozdravяt,
яz tebe da mi te puščam
vo ona gradče Ohricko,
so begot da se stavite,
oti mu starci otišle,
vilяetot mi stanale:
težki davii čineet,
na begot mu se moleet,
tebe te sakaet kъr-serdar.
Duma se Kuzman, poduma,
Mehmed-Aliю mu velit:
- Slušaй me, veren pobratim!
Kako da odam v grad Ohrid?
So begot kak da se stavam?
Na begot ščo da mu rečam?
Яz tebe prao ti kažvam:
ne mož da vlezam kъr-serdar
vo onaa kaza Ohricka
ot onьe begoi ohricki!
(...)
Tiйe mi besa nemaet,
tiйe na besa ne stoяt:
utre ke m' storat prevara,
mene da begot zagubit!
Kako da vleza kъr-serdar:
ot ne йe horo igranьe,
ni mi йe pesma peйenьe,
tuk mi йe glaa ginenьe!
Я kukя ke я otvora,
я kukя ke я zatvora,
decata яz ke 'i pušča
na turski porti da pitat!
Ne ke si oda na kruši,
tuk ke si oda na puški,
kuršumi ke si izhvъrlяm,
kuršumi ke si prečekvam!
Kolku йe gora so šuma,
tolku йe polna haйduti!
Na glava mi se dve smъrti:
ako me mene ustramat,
ako mi leke donesat,
mene ke begot zagubit;
ak ne sum юnak nad юnak,
debrani ke me fateet,
glavata ke mi zemeet,
na rъžen ke m' я pečeet!
Kako da vleza kъr-serdar
ot onьe turci ohricki,
ot ohrickite begoi?
Яz vaka vlegvam kъr-serdar:
ščo ke si udra - udreno,
ščo ke opera - oprano,
za mene zaval da nemat;
kefilь da m' daйt mezličot,
zaval za mene da nemat -
taka si vlegvam kъr-serdar.
Яz kefil ke mu go daam,
kefilь ke daam za mene,
haй, dva selo Staroo:
dur ne m' dokesam dve glavьe
glaata ot Derviš-Muča,
glaata ot Osman-Mura,
ulefe яz ne mu sakam,
ulefe sam ke si plaščam,
яz na seйmeni ke plaščam;
ako яz go ustramota,
ako mu leke donesa,
glaata da mi я presečit,
na rъžen da m' я izpečit!
Mehmed-Aliя mu velit
- Slušaй me mene, Kuzmane!
Яz kniga ke ti napiša.
Zdravo-živo ot mene,
kniga na begot zanesi.
Viйe da sborot fatite.
viйe da besa vъrzite.
Kako mi mene dokažviš,
taka na begot kaži mu
da dait kefilь mezličot,
za da mu vleziš kъr-serdar.
Ti daй mu kefilь Staroo,
ot glaйte ke mu donesiš,
Debarot ke go posteliš.
Ak ne ti daйt mezličot,
яz ne te vzemam na duša,
kukяta ke ti zatvoram!
Knigata mu я napisa
Kuzman se lepo oruži
čifte kuburi na silяf
sabяta si я prepasa,
krena si dalяn na ramo.
Klade si kniga v pazua,
vяhna si koйnьče doriя.
Silno go koйnьče potera,
pa časot vtasa grad Ohrid.
S izkači na Gorni saraй,
vo strede dvorьe mi sleze.
Kuzman mi sleze ot konя,
krena si dalяn na ramo,
mi se izkači na divan.
Izleze Kuzman pred begot.
Smetna si puška ot ramo,
na begot pola mu baci,
izvade kniga ot pazva,
bela mi kniga izvade,
na begot mu я podade.
- Zdravo-živo ot Mehmed-Aliя!
Kniga я begot otvori,
na časot mi я otpeя.
Knigata ščo mu pišeše:
"Zdravo-živo ot Mehmed-Aliя,
mnogo te tebe pozdravim!
Knigava ščo t' я donesvit,
toй mi йe Kuzman Kapidan,
za da go klaiš kъr-serdar.
Zaedno besa vъrzite,
rabota ne rasifite.
Tebe te Kuzman ne nožvit,
ni ti Kuzmana naožviš!
Koda kladeše kъr-serdar,
kolku kefili ti davaa,
za da te ne ustramotat,
za da n' ti leke donesat."
Knigata mi я dopeя,
Kuzmanu mi se puleše:
vera go begot ne faščat,
otu йe Kuzman Kapidan.
Kuzmana ke go opitat:
- Dalь ti si Kuzman, dalь ne si,
ti prao mene kaži si!
Toga mu Kuzman veleše:
- Knigata ščo ti pišeše,
knigata ot Mehmed-Aliя?
Toй tebe tuka ti kažvit
ali sum Kuzman, alь ne sum!
Toga mu begot veleše:
- Sedni si, Kuzman, do mene!
Pola na begot mu baci
Kuzman, si sedna do nego.
Begot Kuzmanu mu velit:
- Alь znaiš, Kuzman, ne znaiš,
ščo ti sum tebe viknalo?
Oniйe starci ohricki
tebe munasip naйdoa,
mene mi ridža činia,
za da te klaam kъreerdar.
Kolku ulefe mi sakaš?
- Slušaй me, begu, Dželяdin beg!
Alь imat izan za mene
da progoora dva sbora?
Koga se vlegvit kъr-serdar,
harno i lošo ke s' rečit,
ot ne йe horo igranьe,
ni mi йe pesma peenьe,
tuku йe glava ginenьe.
Haй gidi, begu, Dželяdin beg!
Ne moža da vleza kъr-serdar
vo ovaa kaza Ohricka
ot bnie begoi ohridki,
ot opiйe kučki mandii!
Tiйe mi besa nemaet,
tiйe na besa ne stoяt:
(...)
utre mi činat prevara
ilь mi napravяt dubara,
ti mene da me zagubiš.
Toga mu begot veleše:
- Slušaй me mene, Kuzmane!
A ti hič gaйle nemaй si
ot onьe begoй ohricki!
Vistina se ohricki mandii,
vistina se kak ženi nečestni!
Ti mene, Kuzman, slušaй me:
ti ščo ke udriš - udreno,
ščo ke operiš - oprano,
ščo ke mi ssčiš - sečeno,
ščo ke mi vъrziš - vъrzano,
za tebe zaval da nemat!
Kuman se duma poduma,
oko go Kuzman ne faščat
Toga mu Kuzman veleše:
- Kolku kefili mi sakaš,
da ne te яz postramotam?
Mnogo kefili ti daam
i seno selo Staroo,
dve glavьe da ti donesam -
glaata ot Derviš-Muča
i glaata ot Osman-Mura;
ulefe яz ne ti sakam,
ulefe sam ke si tъrgam,
ama kefilь ti daй mi go;
kefilь daй mi go mezličot,
ta ščo ke si udra - udreno,
ščo ke opera - oprano,
ščo ke si vъrza - vъrzano,
za mene zaval da nemat -
taka si vlegvam kъr-serdar!
Mošne se begot razlюti,
beg na kolena mi stana,
Kuzmaiu ščo mu viknalo:
- Ušč' čoek do sea mi nemat,
mene da sakat kefili,
da mi go sakat mezličot!
- Haй gidi, bsgu, Dželяdin beg!
Ti mnogo ne razlюtvi se.
Ni яz ko tebe naožvam,
ni ti ko mene naoždaš.
Ušče ne vlezen kъr-serdar
яz da ti daam kefili:
mnogo kefili ti daam
i seno selo Staroo!
Haй gidi, begu, Dželяdin beg!
Ne ke si oda na kruši,
tuk ke si oda pa kuršum,
s kuršumi ke si udiram,
kuršumi ke 'i prečekvam.
Kolku йe gora so šuma,
tolku йe polna haйduti!
Ot ne йe horo igranьe,
ni mi йe pesma peenьe,
tuk mi йe glava ginenьe!
Я kukя ke si otvora,
я kukя ke si zatvora!
Ako ti činam, kladi me.
kladi me mene kъr-serdar;
ako mi činit, ke vleza,
яz ke si vleza kъr-serdar.
Kuzman si skokna na noga,
digna si dalяn na ramo,
izleze nadvor, da si oit.
Begot se duma poduma:
- Mene me Kuzman ne naožvit,
ni яz Kuzmana naožvam!
Toga mi begot viknalo
Kuzmana, mi go vratilo:
- Ela da sborot storime,
ela da besa vъrzime!
Nazad, Kuzmane, vrati se:
kefilь ti daam mezličot,
zaval da nemat za tebe!
Pred mezlič mi go izvade.
Begot na mezlič sborveše:
- Za mene kefilь bidite:
ščo kь udrit Kuzman - udreno,
i ščo ke vъrzit - vъrzano!
Toga mi mezlič viknalo:
- Za tebe kefilь site sme:
ščo ke mi udrit - udreno,
ščo ke mi vъrzit - vъrzano!
Toga mi Kuzman viknalo:
- Mnogo kefili mu daam
i ona selo Staroo;
dur ne mu donesam dve glavьe -
glaata ot Derviš-Muča
i glaata ot Osman-Mura -
ulefe яz ne mu sakam,
ulefe яz ke si tъrgam.
Slušaйte vi, siйot mezlič,
i dva da go znaйte!
Toga si Kuzman izleze
Begot mu sborvit na skrišem:
- Slušaй me mene, Kuzmane!
Stani, poйdi si Staroo,
Mehmed-Aliю kaži mu,
kako si sborot storifme,
kako si besa vъrzafme
Opitaй si Kuzmanica,
izan zemi si ot nea
alь ke te puščit kъr-serdar.
Lepo da ruho oblečiš,
da doйdeš gradče Ohridsko,
ke t' daam koйnьče doria,
gradče 'o da go prošetaš;
ke t' puščam turci kolunci,
so onьe zlatni kuburi,
sb nimi ti da prošetaš!
Kuzman temena mu zede
na begot, pola mu baci.
Puška si krena na ramo
Kuzman, si sleze po skala,
яhna si koйnьče doria.
Silno si koйnьče potera,
otide selo Staroo,
oйde pri Mehmed-Aliя.
Mehmed-Aliю mu kažvit:
- So begot besa vъrzafme,
so begot se pogodifme
i яz si vlegof kъr-serdar.
Na mezlič si izlegofme:
mnogo kefili mu dadof
i mu go dadof Staroo,
dve glavьe da mu donesam -
glaata ot Osman-Mura
i glata ot Derviš-Muča;
dur ne mu glavьe donesam,
ulefe da mu ne sakam,
ulefe sam da si tъrgam.
Яz vakov sbor si mu dadof,
яz mu go dadof na mezlič.
Begot na mezlič mu reče:
"Kefilь da ste vie za mene:
Kuzman ščo ke udrit - udreno,
ščo ke mi vъrzit - vъrzano."
Za nego kefilь taka se,
za mene zaval da nemat.
Duma se Mehmed-Aliя,
duma se, mi se poduma:
- Harno sve besa vъrzale,
okovo mene mi fati!
Ottuka Kuzman izleze
prao si bide doma si.
Sleze ot koйnьče doriя
Kuzmanica go prečeka:
- Dobre mi došol, Kuzmane,
Kuzmane, mili stdpane!
- Dobre te naйdof, Kuzmanice,
Kuzmanice, mlada nevesto!
Kuzman si vleze v odaя,
tuka mi Kuzman sečnalo.
Kuzmanica йe do nega.
- Kuzmanice, mlada nevesto!
Alь znaiš, ali ne znaiš
po mene ščo mi pratilo,
ta ščo me begot viknalo?
Munasil tamo go našle
oniйe starci ohricki,
na begot tiйe otišle,
na begot ridža činile,
mene da sakeet kъr-serdar;
za toa me begot viknalo,
za da me klait kъr-serdar.
Niйe si besa vъrzafme,
begot me klade kъr-serdar
vo onaa kaza Ohridka!
Kuzmanica si viknala,
beli si rъce plюsnala,
drobni si soldzi porona:
- Kuzmane, mili stopane!
Ščo й ova, ti ščo si storil?
Alь nemame da si živime,
nemame da pominime?
Kukяva mi si zatvoril!
Ta ščo mi tъga tъžeše
Kuzmanica, mi plačeše,
gorata я otdzvivaše:
- Kuzmane, mili stopane!
Deca ke 'i puščiš da pitat,
da pitat po turski vrati!
Toga йe Kuzman veleše:
- Kuzmanice, mlada nevesto!
Duri da gledam grehoi,
Duri da slušam piskoi,
po-arno яz da ne živa!
Otide kaza Ohricka,
piskot mi йe po selata!
Izvaй mi ruo ubavo,
я lepo da se promena,
otu me begot pričekvit!
Ruoto mu go izvade.
Drobni mi soldzi roneše
Kuzmanica, se plюskaše.
Kuzman йe gaйret davaše:
- Ne plači mnogo, ne žalяй,
mene ke gospod pomožit!
Lepo se Kuzman promena:
obleče karpuz doloma,
obleče karpuz fermele,
zapetlя karpuz tozluci,
nametna bela resečka,
čifte kuburi na silяf,
sabяta mi я prepasa.
Яhna si koйnьče doriя,
krena si dalяn na ramo.
- Sedi su zdravьe, nevesto,
kako ke gospod pomožit!
Planinata йe tatko mi,
ostrava sabя - maйka mi,
čifve kuburi - bratя mi;
kako ke gospod pomožit!
Kuzmanica go pratila,
drobni mi soldzi ronila!
Silno go koйnьče potera,
eto go v gradče Ohricko.
S izkači na Gorni saraй.
Sleze ot koйnьče doria,
pred begot ščo mi izleze.
Smetna si puška ot ramo,
na begot pola mu baci.
Toga se begot počudil
kako se Kuzman vratilo.
Ta na seйmeni im svikal:
- Elate, turci kolunci!
Lepo da se promenite,
so tiйe zlatni kuburi:
s Kuzmana ke prošetate
po ova gradče Ohricko
i po ohricka čaršiя.
Koйnьčeto da namirite,
na koйnьče toй ke mi viat -
Kuzmana da go videet,
videet i razbereet
turcite i kaurite,
otu йe Kuzman kъr-serdar!
Na begot pola mu baci
Kuzman, mi nadvor izleze,
krena si puška na ramo,
яhna si koйnьče doria,
povede po sebe seйmeni,
sto й pendeset turci kolunci;
gradčeto mi go prošeta
niz ohrickata čaršiя,
ot Dolna porta na Gorna.
Turci, kauri stanvea,
temena Kuzmanu vzemaa.
Na Gorna porta izleze.
Kuzmana mi go razbraa,
otu йe Kuzman kъr-serdar.
Oniйe turci kolunci
Kuzmana go popratia
do ona selo Podmolьe;
site se nazad vratna.
Ta ščo mi Kuzman tъrgnalo
vo ona selo Hъrbino.
Tamo mi Kuzman svikalo
svoяta verna družina:
- Kamo ste, verna družina,
koй ste ot maйka rodeni,
so mene da se naйdite!
Begot me klade kъr-serdar.
Na begot besa mu dadof,
mnogo kefili mu dadof
i mu go dadof Staroo:
dve glavьe dur ne zanesam -
glaata ot Derviš-Muča
i glaata ot Osman-Mura -
ulefe da mu ne sakam,
ulefe яz da si tъrgam!
Ednož mi Kuzman viknalo,
site ščo mi se sobrale,
sto й pendeset momčina,
sve kičevčina i debъrčančina.
Metnaa gupi, resečki,
poйdoa selo Godivьe;
rudi яgъnca mi pečat,
večera ke večeraet.
Haber mu poйde Osmanu:
Kuzman mi vlegol kъr-serdar,
na begot besa ščo mu dal
glaite da mu zanesit
ot Derviša i ot Osmana.
Osman-Mura se razlюtil,
na časot Dervišu pratil.
Na časot Dervišot vtasal
so sto й pendeset seйmeni.
Osman-Mura go prečeka.
Večera ščo mu gotveše
rudi яgъnca pečeni;
večera ke večeraet.
Osman toga mu veleše:
- Alь znaiš, Derviš, ne znaiš
ščo ti sum tebe viknalo?
Kuzman mi vlegol kъr-serdar.
Ta ona kuče ohricko
i ohridckiйot plašičar
na begot besa ščo mu dal:
glaite dur ne й zanesit -
moяta glava i tvoя -
ulefe toй ne mu sakat!
Pъrvo da besa vъrzime,
ginime, da zaginime,
ta sedne da večerame!
Toga se Derviš počudi -
sega ke besa vъrzeet!
Osman mu velit Dervišu:
- Ginime, da zaginime,
Kuzmanu da mu odime!
Derviš mu velit Osmanu:
- Ginime, da zaginime,
Kuzmanu da mu odime,
stramota da mu storime,
leke da mu donesime,
za da go begot zagubit,
я otu da go fatime,
glaata da m' я vzememe,
na rъžen da m' я pečime!
Zaedno besa vъrzaa,
večera mi večeraa.
Otkako mi večeraa,
polinя puški debranski
s po dva kuršuma telьlii,
site da bidat vъrzani,
stegnaa pinci, remsnя,
metnaa guni, resečki,
krenaa puški pa ramo,
ta ščo mi prao tъrgnale
niz Bistričkata planina.
Oйdoa selo Vъrbяni,
ta konak mi kondisaa
na Džungalovo bačilo.
Večera mi narъčaa
devet яgъnca pečeni,
do devet kobli ošmara
i za nihnite seйmeni
pendeset rala čorabi.
Otkako mi večeraa,
Kuzmanu pesma peяa:
- Kamo si, Kuzman Kapidan,
Dželяdin begov kareman?
Kamo si, kuče ohricko,
ta i ohricki plašičar?
Ti znaйš plašici da яdiš,
ne moйš debrani da юdriš!
Pesmata я dopeяa,
dva starca s kuršum udria,
do tri mi sklavьe zedoa,
seloto go izgorea!
Metnaa guni, resečki,
krenaa puški na ramo,
ta site mi kinisaa,
ta site si se vratnя
po onaa Bistra planina.
Tъrgnaa v Debъrski sinor,
kъй Cъrvenite kladenci,
na taя ramna rudina
Ta tuka ščo mi poelьvit,
onaй йe Adem Roguška,
nemu mu izan zedoa:
- Večera da večerame
niйe, da džumbuš činime
kъй Cъrvenive kladenci,
na ovaa ramna rudina.
Ot ona selo Vъrbяni
oйdoa selo Godivьe,
Kuzmanu haber noseet.
Kuzmana mi go naйdoa,
haй na samata večera -
kaleš яgъnca pečeni
večera ke večeraet.
- Deй gidi, Kuzman Kapidan,
deй gidi, naši bulюkbaš!
Alь znaiš, ali ne znaiš
ščo leke ti donesoa -
vo ona selo Vъrbяni
golemi zulum storia
Dervišot i Osman-Mura
so sto й pendeset seйmeni!
Konak tiйe kondisaa
na Džungalovo bačilo,
večera mi narъčaa
devet яgъnca pečeni
i devet kobli ošmara
i za nihpite seйmeni
pendeset rala čorabi.
Večera mi večeraa,
tebe ti pesma peяa:
"Deй gidi, Kuzman Kapidan,
Dželяdin begov kareman!
Deй gidi, kuče ohricko,
deйdi ohricki plašičar!
Ti znaйš plašici da яdiš,
ne moйš debrani da юrdiš!"
Pesmata я dopeяa,
golemi zulum storia:
dva starca s kuršum udria,
do tri mi sklavьe zedoa,
seloto go izgorea!
Koga mu taka kazaha,
юnačko sъrce zaigra.
Toga im Kuzman viknalo:
- Seйmeni, verna družina,
koй ste ot maйka rodeni!
Bъrgu večera večeraйte,
stegnite pinci, remenя,
metnite guni, resečki,
polnite puški юnački
so dva kuršuma telьlii!
Ščova stramota storia,
kak ke se odit grad Ohrid!
Tragata d' im я barame
po Bistričkava planina.
Яz kako ke ve razturam,
tragata d' im я barame;
koй ke mi traga pogodit,
golem bakšiš ke mu daam.
Po gora ko ke odime,
яko da puški dъržite,
poloйna da n' izpravяte;
kъde ke vodno gazite,
opinci da 'i menite
petici kъde prъstite,
da ne ni traga naйdeet,
tuk da im traga naйdime!
Vaka im Kuzman narъča.
Metnaa guni, resečki
seйmeni, se razturia
po onaa Bistra planina,
tragata da im я baraet.
Kuzman si grabna dalяnot,
nakači Kačanska planina,
niz Karaorman pomina,
nikakva traga ne naйde.
Tuka zapali čubukot.
Ottuka Kuzman tъrgnalo
na Džungalovo bačilo.
Golemi zulum videlo,
nikakva traga ne naйde.
Tuka izkъrši čubukot.
Ottuka Kuzman tъrgnalo,
za da go barat Mitreta,
toй mi Mitreta Karakaš.
Eto go Mitre vtasalo,
Kuzmanu haber mu nosit:
- Slušaй me mene, Kuzmane!
Golemi bakšiš, ščo taksa,
dali mi bakšiš ke dadeš?
Haren ti haber donesof!
Яz malu traga im naйdof
Dervišu, ta i Osmanu:
vlegle se v Debъrski sinor,
kъde Adema Roguška,
kъй Cъrvenite kladenci;
rudi яgъnca pečeet,
golema sefa čineet!
Ta ščo se Kuzman zaradva,
Mitreta mi go celiva.
Toga mu Kuzman veleše:
- Slušaй me, Mitre Karakaš!
So osumnaйset seйmeni
da hoйme Debъrski sinor.
Seйmeni se raztureni
po Bistricava planina;
dur da berime seйmeni,
ottuka ke si staneet;
kъde ke im traga barame!
Seйmeni mi poslušaa,
glavite si navedoa,
sъrcata im zaigraa,
Kuzmanu ščo mu velea:
- Kak d' oйme Debъrski sinor
so osumnaйset seйmeni:
tiйe se trista seйmeni -
ko grozьe ke n' izobeet!
Kuzman im gaйret davaše:
- Seйmeni, verna družina,
koй ste ot maйka rodeni!
Duri йe glava na mene,
hič gaйle da si nemate!
Seйmeni mi kandisaa,
po nego se povedoa.
Tъrgat mi Debъrski sinor,
kъde Adema Roguška,
kъй Cъrvenite kladenci.
Na časot tamo oйdoa,
tamo 'i nimi naйdoa,
kъde se tiйe gotvea
večera da večeraet.
Kъй buki Kuzman otide
so sve negoйte seйmeni.
Kuzman toga im veleše:
- Seйmeni, verna družina!
Slečite beli fustani,
fustani da 'i razturam.
Meteriz da si faščate,
da si faščate do koren!
Fustani mi 'i razturi
po tiйe vetki zeleni.
Gaйret na seйmeni im davat:
- Koga tiйe ke hvъrlяet,
vetkite ke 'i uriveet
so sve belive fustani!
Sedne im Kuzman veleše:
- Slušaйte, verna družina!
Besa da niйe dъržime,
яz ko ščo ke vi narъčam:
dur ne si puška яz puščam,
puška da ne si hvъrlяte;
яz puška ko ke otpuščam,
svite hazar da bidite;
okletiя vi ostaam:
dur ne večera večereet,
puška da ne si puščate -
na lebot mi йe grehota!
Duri im Kuzman narъča,
duri se hazar storia,
tiйe sednaa na sofra.
Večera mi večeraet
rudi яgъnca pečeni,
Večera mi večeraa,
svite se navečeraa.
Troica stanaa na noga,
rъka za rъka s' fatia,
ramo do ramo stoйea,
noga do noga igraa,
Kuzmanu pesma peйeha:
- Deй gidi, Kuzman Kapidan,
Dželяdin begov kareman!
Deй gidi, kuče ohricko,
ta i ohridki plašičar!
Kamo si Debъrski sinor,
kъй Cъrvenive kladenci,
glaata da t' я vzememe,
na rъžen da t' я pečime,
meze da t' я яdime!
Pesma mi peя, dopeяa.
Kuzman si stegna dalяnot,
ot gъrlo v gъrlo dvaйcata,
eden ostana na noga.
Toga mi Derviš viknalo:
- Deй gidi, Adem Roguška,
deй gidi, veren pobratim!
Ta ščo si vera nemalo,
na besa ne si stoяlo,
na moй seйmeni da tъrgaš,
seйmeni da mi operiš?!
Toga mu Kuzman viknalo:
- Ne ti sum Adem Roguška,
ne ti sum tvoйot pobratim,
tuk ti sum Kuzman Kapidan,
яz ti sum kučet ohricko
i ohrickiйot plašičar!
Toga mi Derviš viknalo:
- Dalь ti si, gъz nemiяn?
Dalь ti si, kuče ohricko?
Kuzman Dervišu izvikal:
- Gъzot ak mi йe nemiяn,
puškata mi йe miяna!
Sborot go Kuzman doreče,
seйmeni puški hvъrlяa.
Na Osmanoйte seйmeni
i Dervišoйte seйmeni
pukite sve obeseni
po tiйe buki zeleni.
Duri si puški zedoa,
duri si puški polniя,
pendesetmina padnaa.
Debrani kъde hvъrlяa,
vetkite 'i urivaa
so sve belite fustani.
A Kuzmanoйte seйmeni,
do kъde ščo da hvъrlea,
debrani mi urivaa,
ta se storia stomina.
Dervišot mi se razlюti,
ta na seйmeni izvika:
- Seйmeni, sade otbrani!
Haram vi bilo ulefe,
ulefe, ščo mi vzemate!
Site ščo si popadnafte!
Grabna si v rъce kuburi,
ostrata sabя v ustata,
tъrčat Kuzmanu na buka,
Kuzmana da go izedit.
Kuzman si stegna dalяnot.
Pusti mu dalяn tentisa,
kremenot mu se izkъrši!
Kuzmai mu vikna Mitretu:
- Mitre! Stegni si puškata,
oti mene me izede!
Mitrea puška prazna йe.
Duri da barat vezmina,
ke mi se Mitre zabait;
skina si streben petlici,
puškata si я napolna.
Mitre mi stegna puškata,
mi go pogodi po čelo;
i sedemnaйset seйmeni
svite hvъrlia pa kego.
Derviš mi padna ot podze,
ta mi йe na gъz sednalo;
čifte kuburi - pod sebe,
ostrata sabя - v ustata
Toga mi Derviš vikaše:
- Osmane, verna družino!
Ko ščo si besa vъrzafme,
besata da mi я dъržiš,
ti mene da n' me ostaiš
pa dva kuče ohricko!
Koga mi Osman videlo,
oti mi Derviš padnalo,
so malu-mnogo seйmeni,
tiйe, ščo mu ostanale,
udril si Osman da begat
po Bistričkata planina.
Kuzmai mi sleze ot buki
so sve negoi seйmeni,
Kuzman mi tъrgna napreku,
niz Karaorman pominvit.
Ta ščo go Kuzman prečeka
kъй onaa reka Radika,
tuk ke mi Osman pominit.
Meteriz Kuzman mi fati.
Eto go Osman vtasalo.
Toga mi svite vtasale
i Kuzmanoйte seйmeni.
Osman mi vъrvit po reka,
Kuzman mi stegnal puškata.
Koga mi Osman razbralo,
Osman se hvъrli vo reka.
Kuzman se hvъrli po nego,
glaata mu я preseče.
Osmanoite seйmeni.
seйmeni se razprъsnaa;
Kuzmanoite seйmeni,
seйmeni mi se sobraa,
za da se nazad vrateet.
Ke odat Debъrski sinor,
kъй Cъrvenite kladenci.
Koga go Derviš slušeet,
gora, planina otzvivat -
Osmanu tuku vikaše!
Svite seйmeni sednaa,
ušč' ednož mi go udria.
Kuzman izvade sabяta,
sega ke glava presečit.
Duri mi bide do nego
Kuzman, v kъrvi s' oblea.
Glaata mu я preseče.
Dve glavьe Kuzman storilo,
za kosa mi 'i vъrzalo.
Po gora sega vъrveet,
za site da se sbereet.
I site mi se sobraa,
i site mi kinisaa,
ta ke mi odat grad Ohrid,
glaite da m' 'i otnesat,
otnesat Dželяdin begu.
Duri mi Kuzman da vtasat,
Kuzmana go napъdale
oniйe begoй ohricki
i onьe turci kolunci:
- Eй gidi, Dželяdin beй!
Ščo й ovaa stramota, ščo stori,
i leke, ščo ti donese
Kuzman, tvoйot kъr-serdar?
Vo ona selo Vъrbяni
dva starca s puška udria,
do tri mi sklavьe krenaa,
seloto go izgorea!
Kuzman Godivьe si sedit,
tamo toй keйf si praйt,
pečeni яgъnca si яdit!
Begot se mnogo razlюti,
nigde go nego ne vzemat:
mi beše na Dolni saraй,
s' izkači na Gorni saraй;
iztъrgna šarena dulьbiя,
ta mi dulьbiя nameri
po ona gora, planina,
da mi go pulit Kuzmana,
da ne ke Kuzman dovtasat!
Na seйmeni im viknalo:
- Eй more, turci kolunci,
site so zlati kuburi!
Tъrčaйte vi po Kuzmana!
Kъй ke go viйe naidite,
glaata da m' я vzemete,
mene da m' я donesite,
zaščo mi leke donese,
zaščo me toй ustramoti!
Koga mi bil toй nevreden,
kъr-serdar da mi ne vlegvit,
leke toй da mi ne nosit!
Oniйe turci kolunci
ošle do selo Podmolьe.
Eto go Kuzman vtasalo
so sto й pendeset seйmeni,
v rъce mi nosit dve glavьe -
glaata ot Derviš-Muča,
glaata ot Osman-Mura.
Strete 'i turci kolunci.
Kuzman ke mi 'i opitat:
- Bre viйe, turci kolunci!
Kъde ve begot pratilo?
Turci kolunci mu velяt:
- Nigde ne begot ne pratil,
tuk niйe ke prošetame.
Glavьeto si navedoa,
sъrcata im razigraa,
kъde go gledeet Kuzmana,
oti mi nosit dve glavьe.
Begot mi seir čineše
so šarenata dulьbiя;
Kuzmana ne go poznaat -
vo kъrvi mi йe oblean.
Begot so um si veleše:
- Ta ščo se site vratna,
se onьe turci kolunci?
Mož da mi nosit dve glavьe!
Eto go Kuzman dovtasal;
na Gorni saraй s' izkači.
Begot vo dvorьe mi beše,
Kuzmana mi go prečeka.
Site vo dvorьe vlegoa:
napred mi Kuzman tъrčaše,
seйmeni se naredeni.
Temena Kuzman mi zede,
glavьeto mu 'i teslimi.
Na begot Kuzman mu velit:
- Besata ni se izpolni,
ko ščo si besa vъrzafme!
Ta ščo mi begot viknalo:
- Haй more, turci kolunci!
Svite mi ste kokoškari,
ne ste za zlati kuburi.
Kuzman йe юnak nad юnak,
zlati kuburi da nosit!
Iztъrgna zlati kuburi
ot onьe turci kolunci,
Kuzmanu klade na silяf.
Golemi bakšiš im dalo
na Kuzmanoite seйmeni.
Kuzman temena mu zede,
seйmeni mi 'i povede,
ta ke mi odat Staroo.
Kuzman mi poйde Staroo,
Kuzmanice йe viknalo:
- Kuzmanice, mlada nevesto!
Planinata beše tatko mi,
ostrava sabя - maйka mi,
čifve kuburi - bratя mi!
Mene mi gospod pomoži,
glavьeto mu 'i donesof!
Ruček ščo ke mя ručeet,
golema sefa čineet.
A onьe begoi ohricki
nigde 'i mesto ne faščat.
Turci, kauri se bereet,
glavьeto da 'i gledeet,
a onьe turci ohricki
nigdeka mi 'i ne vzemat!
Pri begot ščo mi odeet,
Kuzmana mi go padeet:
- Eden domuzin kaurin
vakvi da lюge zagubit,
ščo mi 'i maйka ne roždžat!
Kata den tuku hodeet,
begot tuku go sъrdeet:
я da Kuzmana izvadit,
я da go nego zagubit.
Hanъmata mi razbrala,
na begot ščo mu viknala:
- Haй gidi, begu, Dželяdin beй,
haй gidi, mili stopane!
Ne slušaй begoй ohricki,
tiйe se ohricki mandii,
tiйe se kak ženi nečestni!
Tiйe tebe te sъrdeet,
Kuzmana da go izvadiš,
il nego da go zagubiš -
grehota йe ot gospoda!
Ak glavьe ne t' doneseše,
ti nego ke zagubeše;
sega glavьe ti donese,
pak nego da go zagubiš!
Dur ne beše toй kъr-serdar,
na sъrce leb ne m' odeše,
raat si lebot ne яdef,
ot golemite grehoi
i ot golemi piskoi
saraйof mi se dzuneše!
Slušaй me, Dželяdin beй!
Ako da mi 'i poslušaš
oniйe begoй ohricki,
mene da hatъr rasipiš,
Kuzmana da go pogubiš,
яz tebe prao ti kažvam:
sega si hodam Яnino,
Яnino pri Ali paša,
ušč' ednož vamo ne idam!
Toga se begot počudi
na hanъmini sboroi!
Toga se begot podsmeя
i na hanъma йe reče:
- Ne slušaй takvi sboroi!
Kuzmana ne go izvaam,
Kuzmana ne si go gubam,
toй, ščo mi poslal Debъron!
Dvaйcata tak si sborvea.
Begot go taя ne vervit.
Na skrišem mi go viknala,
mi go viknala Kuzmana.
Po Kuzmana mi pratila,
na časot Kuzman dovtasal,
otišol pri anъmata.
Taa mi go zede do sebe.
Kuzmanu taa mu sborveše:
- Slušaй me mene, Kuzmane!
Яz tebe ščo ke ti rečam,
ti da n' go sborot izvaaš.
Oviйe begoi ohricki,
ta ščo se svite stanale,
kata den ščo mi ideet,
tuk mi go begot sъrdeet:
я da te tebe izvadit,
я da te tebe zagubit!
Belki go begot ne činit,
ti da se malu povardviš;
pri begot koga ke ideš,
ti harno da se oružviš,
kak žena da mi ne ideš,
da n' so nekakva dubara
tebe da mi te zagubit!
Kuzman pola йe bacilo,
zaščo prao mu kazala.
Koga pri begot ideše,
lepo mi se oružveše:
čifte kuburi na silяf,
ostrata sabя na poяs,
dalяn krevaše na ramo.
Malu mi mnogo ne stoя,
begot s Kuzmana se smeйeše,
Kuzmana go zadiraše.
- Se ko da ideš na saraй,
niz gradof ko da prošetviš,
ne ti йe mъka, Kuzmane,
sve da mi bidiš oružen?
Kuzman na begot mu velit:
- Taka sum uka fatilo,
ko da izlegva ot kuki:
dur ne se arno oruža,
ot kuki ne si izlegvam,
makar da doйda na saraй
ili da šetam niz grada;
dalяnot mi йe tatko mi,
ostrava sabя - maйka mi,
čifve kuburi - bratя mi;
bez nimi ne si izlegvam!
Toga mu begot veleše:
- Da mi te neščo susretit,
ili vo gradče Ohricko,
ilь da te naidit na saraй,
dali na nego mi tъrgviš?
Toga mu Kuzman veleše:
- Volkot mi šetat niz gora,
da mi 'i яdit ovnite,
i pak mi ovni izede;
ko ke mu doйdat v ustata,
ta toga ke 'i ostait,
zašč' bilo v gradče Ohricko
ili zašč' bilo na saraй?
Po-arno mi 'i izedvit!
Kuzmanu da mu izlezit
pašata ilь sadriяzam,
hič gaйle Kuzman mi nemat,
so nimi mi se udirat!
Ta zaščo imat dve rъce?
Glavata da kurtulisat!
Toga begot se čudeše
na Kuzmanoйte sboroi,
hič gaйle ščo mi nemaše.
Ta ščo im begot kažveše
na ohrickine begoi:
- Ko da Kuzmana podzemam,
vakov karšilok mi daat:
"Koй mi йe kadъr i vreden
Kuzmana da go zagubit?"
Begoi mi go slušaa,
site v zemi se pulea:
nikomu oko ne faščat,
Kuzmana da go zagubit!
Koga Derviša zagubi
zaedno so sve Osmana,
hič gaйle Kuzman mi nemat
ot onьe begoi ohricki.
Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg
