Krali Marko se sdobiva s kon, orъžie i nevesta
(...)
Dupnal konя i doma si došol;
щom я viknal maйka si pri sebe,
ta я vatil za lesa pleteйki
i я stegnal taя da mu kažit
i vaka Marko neze toй velel:
- Slušaй, maйko, moя stara maйko,
ke te prašam neщo da mi kažiš:
oti mene ne mi si kažala,
oti tatko imal tarapani,
tarapani, konя i oružьe?
Otgoori maйka mu na Marka:
- Deйdi sinko, mlado moe dete,
tarapani tatko ti imaše:
pъrva beše ot karagrošei,
vtora beše ot žolti dukati,
trekя beše se ot drebni pari.
Vistina, яz ne sum ti kažala,
deka si mi oщe adžamiя;
яz te čekav, ti da mi uzreйš,
za tova яz ne sum ti kažala.
Ela, sinko, sega da ti kažem,
tarapani so oči da vidiš,
i da vidiš negovo oružьe.
Tatko ti - kon toй ne si vяvaše,
toй vяvaše Viteza kobila.
Koga umre tatko ti Volkašin,
я izpuщiv kraй slano ezero;
koй я znait, dal oщe e živa!
Pošol Marko, tarapani videl,
i si zelo tatkoo oružьe,
ta si pošol kraй slano ezero,
da я barat Viteza kobila
ovde-onde okolo ezero.
Щo я našol Viteza kobila,
i po neя šarenono ždrebe;
mi se zagnal юnak da я vakя:
toй mi tъrčal, kobila begala.
Koga Marko neя я privtasal,
taя mi se v ezero vъrlila.
Togaй Marko po ždrebe se zagnal,
ovde-onde Marko mi go vatil,
mi go vatil i юnak se vkačil.
Pъrsna ždrebe po pole da bega,
ripa, skaka i kloci vъrlalo,
za da vъrli Marka ot ramena.
Vidi ždrebe, oti ne se vъrla,
mi se spuщi i v ezero ripna,
za nekako Marka da otvъrli.
Marko togaй mnogo se uplašil,
da se neщo, bogme, ne udavit;
яko Marko za griva se dъržal,
preplivalo ždrebeto ezero.
Togaй ždrebe mi se umorilo,
i na suo toa mi izleglo,
na Marka se toa poklonilo.
Za čudenьe Šarec progoori;
i na Marka vaka toa reklo:
- Oй юnače, neznaen deliя,
я kaži mi, čie si koleno,
яz da sum ti tvoя verna sluga;
яz sum юnak, ama ti po юnak.
Leli veli Marko, mu sboruva:
- Oй ti, moe milo brate ždrebe!
Tatko mene Volkašin mi beše;
duri bil živ, kobila vяvaše,
i so neя юnastvo praeše.
Koga čulo ždrebe trigodinče,
oti toй bil sin na Volkašina,
visna ždrebe po svoяta maйka.
Marko vяvnal ždrebe trigodinče,
i kinisal doma da si idit.
Koga vide kobila Viteza,
oti ždrebe šareno ne bega,
i kobila tъrgna si po nego.
Došol Marko vo Varoša grada,
vъrzal Šarka v temna konюšnica
i do nego Viteza kobila.
Togaй Marko maйka si prašalo:
- Da mi kažiš, moя mila maйko,
tatko konя kaй si go koaše
i oružьe kaй si podpraaše,
ostra sabя kaй si я točeše,
a bozdogan koй mu go beleše?
- Oй ti Marko, moe milo čedo,
tatko ti si pobratim imaše,
pobratima Яno kumendžiя;
toй mi sedit vo Soluna grada,
toй kobila na tatka ti koal,
ot karagroš ploči toй mu klaal,
a ot dukat klinci toй mu koal;
ostra sabя Яno mu točeše,
i bozdogan toй mu go beleše!
Koga čulo Marko svoя maйka,
яvna Šarca i tъrgna da odit,
da mi odit vo Soluna grada
u onego Яno kumendžiя.
Ovde-onde po beli drumove,
vtasal юnak vo Soluna grada,
šetkal, prašal niz tesni sokaci,
koй ke stretel, sekogo go prašal,
za kaй sedit Яno kumendžiя.
Odvaй юnak kukяta mu našol,
porti bile, bogme, zatvoreni,
vo dvoroi svirci, tabuani,
deka Яno dve svatbi si prael:
sin si ženal i kerka si mažil.
Kluknal Marko na vitine porti,
щo izlegle slugite Яnoi,
za da vidat, koй kluka na porti;
slugi Marka leli go prašale,
щo mi saka i na porti kluka.
Progoori Marko Kralevike:
- Яz go sakam Яno kumendžiя,
oti mi et ot tatka pobratim,
da mi koat Šarca pelivana,
da mi točit sabя dimiskiя,
da mi belit težka bozdogana.
Mi izlegol Яno kumendžiя
i mu rekol Marka Kralevikя:
- A oй mi si neznaen deliя:
яz ne možam konя da ti koam,
nito možam bozdogan da belam -
яz si imam, more, do dve svatbi!
Leli Marko togaй se naluti,
ta mi udri porti so bozdogan,
щo i vtera do srede dvoroi,
ta si vleze Marko vo dvoroi,
i go stegna Яno kumendžiя
da mu koa konя so karagroš.
Leli Яno togaй se uplaši,
ta go molil Marka Kralevikя,
da počekat oщ edna nedela,
duri svatbi toй da si bittisa;
toй da sedit na ladna meana,
da si piet vino i rakiя,
щo ke piet, Яno ke zaplatit.
Togaй Marko na Яna govori:
- Deйdi, more, Яno kumendžio!
Яz ne sedam ovde na meana,
za da piam vino i rakiя,
яz ke odam vo Varoša grada;
ke posedam, svatbi da bittisaš,
po nedela pak az ke ti doйdam;
toku sega izvaй mi snaa si,
da me mene sos vino počesti,
a яz neя dar da я podaram.
Я izvade Яno svoя snaa,
ta mu turi čaša roйno vino
i počesti Marko Kralevikя;
čaša mala za nego nenasitna,
toй pobaral čaša čaburliя.
Mi izvadil Яno čabur-čaša,
čabur-čaša sedumdeset oka,
щo si piel stara Volkašina,
koga idel u Яna na gosti.
Krenal Marko čaša čaburliя
i я izpil seta dor do kapka,
mi poiskal Marko oщe edna.
Щo gledala Яnoata kerka,
щo gledala gore ot divana,
promeneta kato za nevesta,
i se šega so Marka podbila,
oti vino mnogo Marko izpil.
Я dočulo Marko Kralevike,
i se Marko mnogo nalutilo,
i vaka mu na Яna toй reče:
- Oй ti Яno, tatkov mi pobratim,
blagodarim na tvoяta snaa,
щo me mene taя počestila,
i so vino mene prislužila,
i яz neя darčok я podariv;
neka doйdi i tvoяta kerka,
da mi mene desnica celiva,
ta i neze darčok da podaram,
kako щo я snaa ti podariv,
oti ženi mi sa kъskandžii,
kъskandžii, mnogo zavistlivi!
Togaй Яno pošol pri kerka si,
pri kerka si gюzel Angelina,
da я molit pri Marka da doйdit.
Angelina na tatka si rekla:
- Promeneta яz sum za nevesta,
pri nego ne odam promeneta;
яz da slečam nevestinsko ruo,
da oblečam ruo katadensko,
togaй, tatko, pred nego ke odam,
pred onega neznaen deliя,
pred onega težka piяnica!
Щo velela, se Marko mi slušal,
i se oщe Marko nalutilo,
i na Šarca vaka sborualo.
- Slušaй, Šarce, щo sakam da praam,
i яz tebe sakam da te prašam,
deka mi si, Šarec, nekoano -
dali možiš dvaica da nosiš?
Яnoata kerka ne m' bendisa,
ke я grabam za mlada nevesta,
oti taя mene ne bendisa
i se šega so mene šeguva,
i si sleče ruo nevestinsko,
ta obleče ruo katadensko.
Šarec togaй na Marka sboruval:
- Deйdi, Marko, moi stupanine!
Яko tebe moma ti bendisa,
ti grabi я i ič ti ne boй se,
яz ke litam da vi nosam dvata,
ako sъm si, more, nekoano!
Яngelina izleze pred Marka,
so rubata leli katadenska,
za da baknit Markoa desnica.
Marko togaй Šarca mi razigral,
i podade raka Angelini,
Angelina, za da mu celivat;
я podaril tri žolti dukadi,
Angelina mu se poklonila
i povtorno raka celivala.
Togaй Marko za raka я fatil
i я vъrlil zad sebe na konьo,
dupnal Šarca so žolti mahmuzi
i si litnal po beli drumovi,
begat Šarec kako sivi sokol.
Щo zapea gюzel Angelina,
щo zapea edna lepa pesna,
malko bila, bogme, rečoita,
ama bila mnogo glasoita.
I vo pesna na zeto velela,
щo guveal na česna tъrpeza
u tatka й Яno kumendžiя:
- Щo guveiš, zete ot Kraina,
koga zele tvoя Angelina?
Koga čulo zeta ot Kraina,
koga čulo pesna ot nevesta,
nezйnite žalostni glasove,
deka Marko neя e poplenil,
ripnal юnak ot česni tъrpezi,
kaй щo stapil, na dno v zemi vteral,
i prosedlal konя bedeviя,
go prestegnal so devet kolani;
koga, brate, konя pristegnuval,
do tri pedi ot zemi go kreval.
Kon si vяnal i bodnal po Marka,
ovde-onde po beli drumoi,
go privtasal do Galička reka.
Reka bila lošo dotečena,
щo nosila dъrvя i kamenьe.
Togaй Marko beše se uplašil
ot rekata, deka beše stekla,
i ot юnak, deka go privtasal.
Togaй Marko na Šarca sboruval:
- Deйdi, Šarec, nie poginahme,
ot юnaka, bogme, ot Kraina;
oщe malce, ete go ni vtasa.
Leli togaй konя mu sboruva:
- Deйdi Marko, moi stopanine,
strede reka ti si udri kopьe,
za da zaprit drъvя i kamenьe,
dori da si nie pomineme.
Ti ne boй se, яz ke si izplivam,
яz sum učen oщe ot malečko!
Udril Marko kopьe strede reka
i mi zaprel drъvя i kamenьe,
ta mi vlegol Šarec da mi pliva.
Vtasal юnak leli ot Kraina,
i toй vlegol v reka, za da plivat,
svikal Šarec na Marko Kraleta:
- Tъrgaй, Marko, kopьe otstred reka,
da ponesit drъvя i kamenьe,
da preprečit konя bedeviя!
Tъrgnal Marko kopьe otstred reka,
i poneslo drъvя i kamenьe,
da preprečil konя bedeviя.
i se vratil юnak ot Kraina,
ta zastanal Marka da go gledat.
Marko slegol ot konя na zemi,
ta izvail belata mavrama,
i obrišil Šarca pelivana,
ta vo čelo Šarca si celivat
megю obe-dvete cъrni oči,
deka nego prez reka preplival.
Progovoril юnak ot Kraina:
- Deйdi, more, neznaen deliя!
Ne celivaй konя šarenogo,
tuk celivaй gюzel Angelina,
яz я svъršiv, a ti я kerdosa,
oti si bil ot mene po юnak.
Otgooril Marko Kralevike:
- Deйdi, more, юnak ot Kraina!
Яz celivam konя šarenogo,
deka, юnak, toй mene izbavil;
Angelina яz ne я celivam,
dori venec яz neze ne turam,
i so zakon neя da ne venčam.
Stanal Marko ot Galička reka
i si došol doma so nevesta.
Maйka mu go ubao prečeka
i nevesta milno si prigъrna,
ta я krena v race kako dete,
я otnese v šarena odaя,
i si kani kralei, banei,
va kurdisa svirci, tabuanci,
щo mi prait svatba tri nedeli.
Pa mi vikna stara egumena,
ot monastir sveti Arangela,
da mi venča Marka Kralevikя
so negova gюzel Angelina.
Svatba bilo i se bittisalo,
sekoй doma si ošlo veselo.
