Krali Marko i Bele ot Kostur

Izvor: Викизворник
Idi na navigaciju Idi na pretragu


Krali Marko i Bele ot Kostur

Sednal Marko, Bog'me, da večera,
Markoica vino mu slugala
i čašata po-prazna davala;
se naluti Marko Kralevike,
щo se skaral so svoя nevesta,
so nevesta gюzel Angelina,
si pobegnal vo Soluna grada,
щo mi sedel tokmo tri godini.
Mi pišala mlada Markoica
bela kniga, cъrno napišana,
i na Marka vaka mu velela:
"Oй ti, Marko, Marko domakine,
dali oщe vo Solun ke sediš,
dali oщe mene ke me pizmiš,
deka malko nie se skarafme?
Dosta pizma dъrža ti na mene,
dosta ti e tokmo tri godini,
aй ela si, domakin da bidiš,
da si vidiš tvoe mъžko dete."
Koga peal Marko bela kniga
ot svoяta gюzel Angelina,
pišal druga i nazad й vratil
i vo kniga vaka mu pišua:
"Deйdi mori, gюzel Angelino,
ti so kniga mene ne me plašiš
i za inat sega ne si idam,
ne ke idam oщe tri godini,
da se storat tokmo šest godini."
Щo si pea Markoica kniga,
oti Marko nema da si idit,
se naluti gюzel Angelina
i pak kniga nazad mu pratila,
i vo kniga lošo mu pišala:
"Slušaй vamo, domakine Marko,
oщe eden mesec ke te čekam,
ako doйdiš, arno ti ke storiš
i domakin ti pak ke mi bidiš;
ako sediš ot mesec poveke,
ti da znaiš, oti ke se mažam."
Koga zelo Marko Kralevike,
koga zelo ona bela kniga,
mnogu Marko, leli, se nalutil,
bъrgo nazad druga kniga pratil,
vo knigata vaka mu pišalo:
"Oй ti mori, mlada Angelino,
ti me čekaй do šest, bre, godini,
izim imaš posle da se mažiš,
da se mažiš i drug maž da zemiš,
ama da e ot mene po юnak;
ako nema ot mene po юnak,
ti ke sediš oщe šest godini,
da poznaiš maž koga se sъrdi!"
Koga zela Angelina kniga,
я otpea i sъlzi porona,
duma, šesta, kako da naprai,
ot dumanьe umot si kaйdisa,
ta mi vikna dva mlada telяla
i mu reče tie da vikaat
dali imat юnak nad юnaka,
Markoica za maž da go zemi.
Щo vikale dva mlada telяla,
щo vikale tri dni i tri noki,
da izlezi юnak nad юnaka,
za da zemi Markoica mlada.
Ot kralei, brate, i banei
nito eden, brate, ne se яvi,
za da zeme Markoica mlada.
Bog da bie Bele Kosturčeto,
щo dočulo i vo Varoš došlo
i я zelo Markoica mlada
so nezino mlado mъžko dete,
da mu bidi hubava nevesta,
Markoica kukя si obralo
i mi zela Markoata sabя,
i mi zela čaša čaburlia,
i si ošla so Beleta Kostur,
i si vlegla vo železno kale,
zatvorile porti čelikoi.
Si ostana stara Evrosima,
Evrosima, Markoata maйka,
si ostana bez snaha si doma.
Leli mu se mnogu nažalilo
za vnučeto i za svoя snaha;
щo pišala edna bela kniga,
ta я prati vo Soluna grada
na sina si Marka Kralevikя
i vo kniga vaka mu pišala:
"Slušaй, sinko, Kralevike Marko,
Angelina tvoя se premaži
so se tvoe mъžko dete mlado,
seta kukя ona ti popleni
i go zede Beleta ot Kostur,
a яz, sinko, si ostanaf sama,
sama, sama kako kukaica;
sinko Marko, bъrgo da si doйdiš,
ako možiš, stram da si pokrieš,
Angelina pak da si я zemiš."
Koga peal Marko bela kniga,
mnogu maka nemu mu padnalo,
udril raka, Bog'me, na koleno,
ripnal юnak na noze юnački,
ta si sprema Šarca pelivana,
si go stegna so devet kolana,
щo go яvnal i silno poteral,
bъrgo došel vo Varoša grada.
Koga vide kukя oplяčkana
ot Beleta ot Kostura grada,
mnogu maka nemu mu padnalo,
ot maka se Marko razplakalo,
ta se praša so svoяta maйka
da mu kaži kako da naprai,
da ubie Beleta vo Kostur.
Počnal Marko konя da go sprema,
togaй Marko я prašal maйka si
i maйka mu vaka nemu veli:
- Oй ti, sinko, Kralevike Marko,
ti se gotviš vo Kostur da ideš,
za da gubiš Beleta ot Kostur;
ti ne možiš nego da pogubiš,
oti toa mi e zatvoreno
v яko kale, kale ot železo;
porti mu sa, Bog'me, čelikoi,
toй otnatre tebe ke ustreli.
Slušaй, sinko, az щo ke ti rečam -
ti poйdi si čestna Sveta gora,
ti stori se cъrna kalugera,
togaй poйdi vo Kostura grada,
tamo, sinko, posedi si malko,
Angelina duri da si rodi,
duri dete cъrkva da si prati,
da go kъrsti, ime da mu klai;
togaй Bele porti ke otvori
i ti vlezi u Beleta doma,
ta sedni mu na čestna tъrpeza,
togaй Bele vesel ke si bidit,
na tъrpeza tebe ke priberi,
taka, sinko, Bele ke pogubiš.
Щo posluša Marko svoя maйka
i si poйde čestna Sveta gora,
ta se stori cъrna kalugera
i si poйde vo Kostura grada,
ta si prosil niz grad milostina,
Došol deno, Markoica rodi
i si prati dete na kъrщenьe;
togaй Bele porti otvorilo
i pokanil gosti, priяteli,
щo mi stavil čestnite tъrpezi,
za kъrщenьe ziяvet mi daval.
Togaй Marko priklukal na porti,
щo izlegla Belea slugina,
za da vidi koй kluka na porti,
щo si vide cъrna kalugera,
toй si sakal na ruček da poйdi,
u Beleta tъrpeza da čestit.
Koga čulo Bele dobъr юnak,
izim dalo kaluger da poйdi,
na tъrpeza nego da go čestit.
Яdat, piяt, site se veselat,
nače gъrlo Bele da sborua:
- Angelino, moя domakinka,
я podaй mi čaša čaburlia,
щo я plenif ot Marka Kraleta,
turi vino, az da se napiяm,
za da vidam dali az sum юnak,
dali možam čabur da izpiяm.
Mi donesla gюzel Angelina,
mi donesla čaša čaburlia,
čaša bila tokmo sedum oka;
mu podala mlada Angelina,
mu podala čaša čaburlia
na Beleta, юnak ot Kostura.
Krenal Bele, čaša mi я izpil,
muturila oщe edna čaša;
krenal Bele, i drug čabur izpil.
Koga vide Marko Kralevike,
oti izpil dva čabura vino,
se začudil i toй se uplašil.
Angelina čabur mu podala
na Marka, na cъrna kalugera,
ne kel Marko v race da go vati,
a kamo li toй cel da go pie.
Markoica mu se toarala
da я zemi čaša čaburlia
za malko i toй da se napie,
za blaosov kaluger da dai.
Vide, ne vide Marko Kralevike,
i toй zede čaša čaburlia,
i se napi kolku za pričesna.
Koga čabur Marko podavaše,
storil юnak, kako da mu padnit.
Go požala Markoica mlada,
bъrgo, bъrgo taя go pozela
go dala na svoeto dete;
toa zelo čaša čaburlia,
polovina čaša mi izpilo.
Togaй rekol Bele ot Kostura:
- Я gledaйte Markoo kopile,
щo izpilo čaša poloina,
leli mi e Markoo koleno!
Angelino, moя verna lюbo,
я podaй mi sabя diplenica,
щo poplenif ot Marka Kraleta,
da я vidam dali mi e ostra.
Я podade mlada Markoica,
я podade taя ostra sabя;
щo я zelo Bele dobъr юnak,
я potъrgna ot tesna nožnica,
я podade po čestna tъrpeza,
za gostite da й se obidat.
Site й se obišle na sabя,
ot nikogo ne se izvadila;
щo я zede Markooto dete,
я potъrgna sabя diplenica,
я izvade malce ot nožnica.
Togaй veli Bele dobъr юnak:
- Bre, e gidi, Markoo kopile,
ti si malo ot sedum godini,
otsega se юnak ti poznavaš,
ami koga momče ke se storiš,
ke potresiš malo i golemo.
Togaй Bele veli, progoori:
- Я podaйte sabя na kaluger!
Kalugere, Boži ugodniče,
obidi se sabя da iztъrgaš.
Progoori cъrna kalugera:
- Oй ti, Bele, Bele dobъr юnak,
ne davaй mi mene ostra sabя,
mene daй mi kniga Vangelia.
Taka reče i sabя si zede,
tъrgna sabя i na noze skoči.
Dur da trepnit, posekol Beleta,
go presekol na dve poloini.
Marko togaй veli, progoori:
- A e gidi, mlada Angelino,
kъsmet bilo pak az da te zemam,
kaži so щo ti ke mi poslužiš,
dalь so čabur vino ke mi služiš,
dali svekя večer ke mi služiš?
Angelina veli, progoori:
- Oй ti, Marko, Marko Kralevike,
az ne sakam vino da si služam,
da ne neщo čaša ne dopolnam
i pak tebe moži da nasъrdam,
az si sakam svekя da ti svetam.
Odvaй Marko toa dočekalo,
ta mi zelo edna ruguzina,
я namačka smola i katrana,
я zavitka mlada Angelina,
я zapali i mi я izgore;
щo presekol dete malečkao,
ta naranil ъrti em zagari.
Si poplenil stoka ot Beleta
i si zelo svoe mъžko dete,
ta si došlo vo Varoša grada,
go prečeka negoata maйka,
go prečeka i se izradua.



Izvor[uredi]

Prilep (SbNU 13, s. 101).

  • Trem na bъlgarskata narodna istoričeska epika. Ot Momčila i Krali Marka do Karadžata i Hadži Dimitra. Sъst. Božan Angelov i Hristo Vakarelski. Sofiя, 1939.