Krali Marko izgubva silata si (Trem)

Izvor: Викизворник


Krali Marko izgubva silata si

Oй ta tebe, Bože, mili Bože,
щo mi praviš čuda i nišani,
da se čudit sъta risяnщiя,
da se slavit tvoe sveto ime,
da se slušat ot veka do veka!...
Spolaй Bogu za čudo golemo,
deka ke se čudo nagledame.
Šetba šetat Marko Prilepčanec,
šetba šetat zemя po kraina…
Mi privяvnal konя šarenago,
šarenago konя, debelago,
debelago konя, kъršigoro;
mi naložil samura kalpaka,
na kъlpakot do tri ogledala,
a nad nimi perя paunovi;
mi zasukal mъrka mustačina,
eden mustak do tri runa cъrni;
mi namurtil oči sokolovi
i nad nimi veždi piяvici
kato cъrni krilя lastovički;
mi opasal sabя diplenica,
щo se diplit dvanadeset pъti,
щo se nosit konю vo grivata,
i mi sečit drevя i kamenьe.
A na sedlo, Bog`me, mi prevъrzal,
щo prevъrzal težka bozdugana,
щo e težka šestotini oka;
v rъka dъržit ona voйno kopйe,
k`o яsika tonka izvišena;
se nametnal s` guna kabanica,
mi cъrneet kato temen oblak.
Kъ`й da stъpit Šarec dobra konя,
bilo spilьe il`stanoit kamenь,
mi potonvit konя do kolena.
Ot щo mi e sila u юnaka,
йe priteža maйke cъrne-zeme,
ot težina gъrda poseeщem,
ta mi йečit kutra cъrna zemя,
em mi йečit ko`li`ot se tresit.
Čudo gledat zvezda Večernica,
čudo gledat, čudo nevideno,
kъ`й mi šetat Marko Kraleviki,
dur mi spotnal ot velika sila,
a ne znaet so n`я щo da stori;
zaщo nemat юnak sproti sebe,
niti юnak, niti lošotiя,
niti lamя, niti adžer lюti,
niti vila, niti samovila,
niti nekoa gorska dimna юda.
Šetat Marku zemя po kraina,
я zemя e tъžna posteйliя,
ta si nemat s kogo da se stretit,
da se stretit, duma da si dumat.
Mi pogleda gore na nebesi,
mi я vide zveda Večernica,
kъ`й mi greet яsno se smeet,
i йe sborvit Marko Kralevike:
- A eй gidi, zvezdo Večernice,
ke ta prašam, pravo da mi kažeš -
evo šetam zemя i kraina,
sъm izšetal site kralevini,
niйde юnak nemat sproti mene,
niti юnak, niti lošotiя,
niti lamя, niti dimna юda,
niti adžer, niti samovila.
Ti si greeš gore ot visoko
i se puliš redom na daleko -
dali imat юnak sproti mene?
I mu velit zvezda Večernica:
- Oй ta tebe, Marko Kralevike,
nel` me pitaš pravo, ke ti kaža -
az si greя gore otvisoko
i si gledam zemя nadaleko -
kako tebe юnak ne si vidoh,
ni e bilo, niti pak ke bidit.
Bog da biet Marka Prilepčanec,
щo mi reče duma nerazumna,
щo si stori pusta budalщina,
ta pogubi svoя юnaщina;
toga reče Marko Kralevike:
- Oй ta tebe, zvezdo Večernice,
oщe mene юnak ne poznavaš.
Slušaй mene, zvezdo Večernice!
Da mi slezit Gospod ot nebesi,
i so nego na meйdan izlegvam.
Kraй da imat maйka cъrna zemя,
s edna rъka neя ke podkrenam!
Slušat nego zvezda Večernica
niщo Marku zvezda ne otvrevi,
sade йe se lice zatemnilo,
zatemnilo, mošne zamъglilo,
pobъrzala, pod oblak se skrila,
ta ot щo йe žalba pripadnalo,
poronila solzi niz oblaka
i mi padvat solzi ot visina
kako rosa dolu na zemяta.
Šetal Marko, malo щo prošetal,
mъčna mu e Marku šetačkata,
si umori Šarca dobra konя,
ot tonenьe v kamenь i kremenьe,
to go biet Marko Kralevike
s topuzina megю cъrni oči.
Se razigral konя pelivana -
se zatresla kutra cъrna zemя,
ečit, tъtnit kutra cъrna zemя,
zaveяli silnine vetrovi,
pribučali reki i ezera,
zaigralo ona Cъrno more
i so nego hubavo Belo more.
Sino more bučit i klokočit,
planinьeto treщяt, se prekъršvat -
se splašiha lюge po gradiщa
i zverovi v globoki peщeri,
site tiški mali po zemяta,
mi pisnaha site so glasovi,
kъ`й vikaat, do Boga se slušat.
Spolaй Bogu, lepo щo posluša,
ta pogleda dolu na zemяta,
koga gledat kutra cъrna zemя
kъ`й mi ečit, ko`li`ot se tresit.
Na Gospoda višni se smililo,
oti videl zemя ne ke možit
takva sila gъrda da ponesit.
Toga sleze gore ot nebesi,
se prestori n` eden stari dedo,
ta si zeda torba malečkava
i so zemя torba я napolni;
blagoslovi ednož i dva pъti
i se stori torba po težina
kolko sъta maйka cъrna zemя,
pak si sedna Gospod na krъstopъt,
kъ`й ke minit Marko Kraleviki;
eto ti go Marko se zadade,
ot planina skokat na planina,
a pred nego mъgli i prahovi,
a zad nego doždoй ot kamenьe,
щo`i vъrlяt konьot so kopita.
Koga dihat Šarec dobra konя,
ot nozdri mu plamenь izleguvat,
a ot usta taя bela pena,
bela pena so kъrv razmešana.
Koga gledat Marko Kralevike
vo poleto po beli drumove
kъ`й mi odit eden stari dedo,
na gъrb nosit torba malečkava,
kako stigna na pъt na kъrstopъt,
sedna dedo malo da počinit.
Go pristigna Marko Kralevike
i mu vikat oщe ot daleko:
- Dobro večer, dedo, stari dedo!
Щo ta tebe nužda doteralo
da mi odiš po ni edna doba
po pustava zemя pokraina
so onakva torba malečkava?
Mu govorit onaй stari dedo:
- Daй Bog dobro, strašna haletino,
nel` me pitaš, pravo ke ti kaža:
i az šetam zemя i kraina
so ovaя torba malečkava,
tuku mi e težka i pretežka,
ta ne možam torba da podkrenam,
ti se molя, neznaйna deliйo,
podkreni mi torba malečkava,
da я digna, na gъrb da я nosa.
Se nasmeя Marko Kralevike,
koga vide torba malečkava,
pak ne možit dedo da я krenit
i presegna svoe voйno kopйe
da podkrenit torba malečkava;
koga krevat, torba ne se krevat,
mi prifati kopйe so dve rъce,
koga digna pravo naugore,
se prekъrši яko voйno kopйe,
se prekъrši na dve polovini.
Čudo gledat Marko Kralevike,
na očite svoi ne veruvat,
mi natera Šarca dobra konя
da približit blizu do torbata,
mi presegna so rъka desnica
i mi fati torba malečkava,
mi я fati so maloto prъste,
koga tъrgna pravo naugore,
mi izdihna Šarca dobra konя
i smal` duša Marku progovori:
- Oй ta tebe, Marko moй stopane,
mi prekъrši site konski koski,
mi izkina moйte яki žili,
mi pogubi sъta moя sila.
Koga gledat Marko Kralevike,
щo da vidit, čudo nevideno -
mi potonal konя do kolena,
a torbata ne e pomъrdnala.
Se nalюti Marko Kralevike,
ta mi skokna ot konя na zemя
i mi klocna torba malečkava
so vse sila so desnata noga,
desna noga nega nego go zabole,
a torbata oщe ne mъrdnuvat.
Oщe poйke Marko se nalюti,
ta mi fati torba so dve rъce,
so vse sila krevat naugore,
a so noze tonit vo kremenьe -
kъrvav pot mu kapit ot liceto,
pusti oči mu se izpulile,
ke m` izprъsnat oči ot globovi,
ot oщo e zъbi pritisnalo,
usta mu se kъrvi napolnila,
taga` odvaй torba pomъrdnalo.
Ko` se napna Marko oщe ednož,
mi podkrena torba do dve pedi
na visina gore ot zemяta.
Izplющeha koski юnakovi,
mu se skina neщo vo sъrceto
i se strese Marko Kralevike,
si izpuщi torba na zemяta,
koga gledat, s noze mi potonal
vo kamenot duri do kolena.
Taga` velit onoй stari dedo:
- Oй ta tebe, Marko Kralevike,
dale znaeš щo težina krevaš?
Otgovori Marko Kralevike:
- Oй ta tebe, dedo, stari dedo,
щo ke bidit ova velьo čudo?
Щo težina imat vo torbata?
I mu velit onoй stari dedo:
- Oй ta tebe, Marko Kralevike,
ti podkrena sъta cъrna zemя!
Dali imaš sila юnaщina
da izleziš sega da se boriš
so Gospoda višni ot nebesi?
Otgovori Marko Kralevike:
- Spolaй Bogu za čudo golemo,
щo sъm bilo ludo-nerazumno;
ko`a ne moža torba da podkrena,
kak` ke moža na meйdan d`izleza
so Gospoda višni ot nebesi!
Taga` reče onoй stari dedo:
- Oй ta tebe, Marko Kralevike,
koga s kopйe torba podkrevaše,
ti izgubi sila polovina,
koga s pъrstot torba podkrevaše,
si izgubi oщe polovina,
koga s rъce zemя podkrevaše,
si izgubi i ta polovina,
koga torba veke я podkrena,
si izgubi sъta prežna sila.
I otsega blagoslov ti davam
pak da bidiš юnak nad юnaci,
ama k` imat po юnak ot tebe,
ne ke možiš samo so юnašstvo
da nadbivaš neznaйni delii,
a poveke ni mi ke nadbivaš
so hitrini i so izmamvanьe!...
Tova reče, dedo se zagubi.
Se začudi Marko Prilepčanec
i mi tъrgna po beli drumovi,
ne mi hodit kako haletina,
tuku hodit krotko i poleka,
solzi ronit po beli obrazi,
rъce kъršit ot beli koleni,
žalba žali za naprežna sila,
щo pogubi svoя юnaщina.
Ta se vrati vo Prilepa grada,
tamo se e mlado oženilo,
ostanalo kralstvo da si dъržit,
da si vardit zemя po kraina.
Ottogava Marko Kralevike
so hitrina fati da se borit.
Zaman bilo, vreme pominalo,
ostanalo pesna da se peet,
da se peet, da se prikažuvat,
da se slavit Božьe sveto ime,
za da slušat sъta hristiяnщina.
Dur ne bilo, ne bi se peяlo,
щo slušalo, vse veselo bilo.



Izvor[uredi]

Biblioteka Sveti Kliment, g. ІІ, 1889-1890, kn. VІІІ, s. 165.

  • Trem na bъlgarskata narodna istoričeska epika. Ot Momčila i Krali Marka do Karadžata i Hadži Dimitra. Sъst. Božan Angelov i Hristo Vakarelski. Sofiя, 1939.