Krali Marko izgubva silata si5
Oй te tebe, bože, mili bože,
щo mi praviš čudo i nišani,
da se čudi sъta hristяnщina,
da se slavi tvoe sveto ime,
da se slušat ot veka do veka!
Spolaй bogu za čudo golemo,
deka ke se čudo nagledame!
Šetba šeta Marko Prilepčanin,
šetba šeta zemя pokraina:
mi priяhnal konя šarenago,
šarenago konя kъrši-goro.
debelago, konя debelago,
Mi naložil samura kalpaka,
na kalpaka do tri ogledala,
a nad nimi perя paunovi.
Mi zasukal mъrka mustačina,
edin mustak do tri runa cъrni;
mi namutril oči sokolovi
i nad nimi veždi piяvici
kato cъrni krilя lastovički.
Mi opasal sabя diplenica,
щo se diplit dvanadeset pъti,
щo se nosit konю vo grivata
i mi sečit drevя i kamenя.
A na sedlo, bog'me, mi privъrzal,
щo privъrzal težka bozdugana,
щo e težka šeststotini oka.
V rъka dъrži ono voйno kopьe,
k'o яsika tonka izvišeno.
Se nametnal s guna kabanica,
mi cъrneet kako tъmen oblak.
Kъde stъpi Šarec, dobra konя,
bilo spilьe im stanovit kamen
mi potъnva konя do kolene,
ot щo mi e gila u юnaka.
E rretъžna maйka černa zemя,
ot težina gъrdi noseщem,
ta mi ečit kutra cъrni zemя,
hem mi ečit kako list se trese,
Čudo gledat zvezda večernica,
čudo gledat, čudo nevideno,
kaй mi šetal Marko Kralevike,
dur mi spotnal ot velika sila,
a ne znaet, ot neя щo da storit,
zaщo nema юnak sproti sebe,
niti юnak, niti lošotiя,
niti lamя, niti ažder lюti,
niti vila, niti Samovila,
ni nekoя gorska, dimna юda.
Šeta Marko zemя pokraina,
a zemя e tъžna pusteliя,
ta si nema s kogo da se sretne
da se sretne, duma da si dumat.
Mi pogleda gore na nebesi,
mi я vide zvezda večernica,
kaй mi greet i яsno se smeet.
I й zborvit Marko Kralevike:
- A eй gidi, zvezdo večernice,
Ke te prašam, pravo da mi kažeš:
evo šetam zemя pokraina,
sъm izšetal sše kralevini,
niйde юnak nema sproti mene,
niti юnak, niti lošotiя,
niti lamя, niti Samovila,
niti ažder, niti dimna юda.
Ti si greeš gore ot visoko
i se puliš redom na daleko -
dali ima юnak sproti mene?
I mu velit zvezda večernica:
- Oй te tebe, Marko Kralevike,
nel me pitaš, pravo ke ti kaža:
az si greя gore ot visoko
i si gledam zemя na daleko -
kato tebe юnak ne si vidoh,
ni e bilo, niti pak ke bidit.
Bog da bie Marko Prilepčaiec,
щo mi reče duma nerazumna,
щo si stori pusta budalщina,
ta pogubi svoя юnaщina -
togaz reče Kralevike Marko:
- Oй te tebe, zvezdo večernice,
slušaй mene, zvezdo večernice:
da mi slezit gospod ot nebesi
i so nego na megdan izlegvam;
kraй da ima maйka cъrna zemя,
s edna rъka neя ke podkrenam.
Sluša nego zvezda večernica,
niщo Marku zvezda ne otvrevi,
sade й se lice zatemnilo,
zatemnilo, mošne zamъglilo,
pobъrzala, pod oblak se skrila,
ta ot щo й žalba pripadnalo,
poronila solzi niz oblaka
i mi padat solzi ot visina,
kato rosa dolu na zemяta.
Šetal Marko malo, щo prošetal,
mъčno mu e Marku šetalkata,
si umori Šarca dobra konя
ot tonene v kamen i kremene,
ta go biet Marko Kralevike
s topuzina megю cъrni oči.
Se razigral konя pelivana,
se zatresla kutra cъrna zemя,
ečit, tъtnet kutra cъrna zemя,
zaveяli silnite vetrovi,
pribučali reki i ezera,
zaigralo ono cъrno more
i so nego ubavo Belo more,
Sinьo more buči i klokoči,
planinite treщat, se prekъršvat.
Se splašiha lюde po gradiщa
i zverove v globoki peщeri,
site ptički mali po zemяta
mi pisnaha site so glasove,
kaй vikaat, do boga se slušat.
Spolaй bogu, lepo щo posluša,
ta pogleda dolu na zemяta.
Koga gleda kutra cъrna zemя,
kaй mi eči, kako list se tresit,
na gospoda višni se smililo,
oti videl, zemя ne ke možit
takva sila gъrda da ponesit.
Togaй sleze gore ot nebesi,
se prestori n'eden stari dedo,
ta si zede torba malečkava
i so zemя torba я napъlni.
Blagoslovi vednaž i dva pъti
i se stori torba po težina
kolko sъta maйka cъrna zemя.
Pak si sedna gospod na krъstopъt,
kaй ke minit Marko Kralevike.
Eto ti go, Marko se zadade,
ot planina skokat na planina,
a pred nego mъgli i praove,
a zad nego doždoй ot kamene,
щo gi hvъrlя konя so kopita.
Koga diša Šarec dobra konя,
ot nozdri mu plamen izleguva,
a ot usta - taя bela pena,
bela pena s kъrvi razmesena.
Koga gleda Marko Kralevike
vo poleto po beli drumove,
kaй mi hodi eden stari dedo,
na grъb nosi torba malečkava,
kako stigna na pъt, na krъstopъt,
sedna dedo malko da počknit.
Go pristigna Marko Kralevike
i mu vika oщe ot daleko:
- Dobъr večer, dedo, stari dedo,
щo te tebe nužda doteralo,
da mi hodiš ni po edna doba
po pustata zemя pokraiia
so onakva torba malečkava?
Mu govori onaй stari dedo:
- Daй bog dobro, strašna haletino!
Nel me pitaš, pravo ke ti kaža:
azi šetam zemя pokraina
so ovaя torba malečkava,
toku mi e težka i pretežka,
ta ne možam torba da pokrenam;
ti se molam, neznaйna deliйo,
podkreni mi torba malečkava,
da я digna, na grъb da я nosя.
Se nasmeя Marko Kralevike,
koga vide torba malečkava,
kak ne možit dedo da я krenit.
I presegna svoe voйno kopie,
da podkrenit torba malečkava.
Koga krevat, torba se ne krevat,
mi prifati kopьe so dve rъce,
koga digna pravo na ugore,
se prekъrši яko voйno kopie,
se prekъrši na dve polovini.
Čudo gledat Marko Kralevike,
na očite svoi ne veruvat;
mi natera Šarca dobra konя,
da približi blizo do torbata,
mi prisegna so rъka desnica
i mi fati torba malečkava,
mi я fati so maloto prъste,
koga tъrgna pravo naugore,
mi izdihna Šarca dobra konя
i s mal duša Marku progovori:
- Oй te tebe, Marko, moй stopane,
mi prekъrši site konski kosti,
mi izkina moite яki žili,
mi pogubi sъta moя sila.
Koga gledat Marko Kralevike,
щo da vidit čudo nevideno!
Mi potonal konя do kolena,
a torbata ne se pomrъdnala.
Se nalюti Marko Kralevike,
ta mi skokna ot konя na zemя
i mi klocna torba malečkava
so vse sila so desnata noga,
desna noga lюto go zabole,
a torbata oщe ne mrъdnuva.
Oщe poйke Marko se nalюti,
ta mi hvati torba so dve rъce,
so vse sila krevat naugore,
a so nozi tonet vo kremene,
kъrvav pot mu kape ot liceto,
pusti oči mu se izpulile,
ke m' izprъsnat oči ot globoi;
ot щo si e zubi pritisnalo,
usta mu se s kъrvi napolnila,
togaй edva torba pomrъdnala.
Ko se napna Marko oщe ednaž,
mi podkrena torba do dve pedi
na visina gore ot zemяta -
izplюskaha kosti юnakovi,
mu se skina neщo vo sъrceto
i se strese Marko Kralevike,
si izpuщi torba na zemяta.
Koga gledat, s noze mi potonal
vo kamenot dori do kolena.
Togaй velit onaй stari dedo:
- Oй te tebe, Marko Kralevike,
dali znaeš, щo težina krevaš?
Otgovori Marko Kralevike:
- Oй te tebe, dedo, stari dedo,
šo ke bidit ova velьo čudo,
щo težina imat vo torbata?
I mu velit onaй stari dedo:
- Oй te tebe, Marko Kralevike,
ti podkrena sъta cъrna zemя.
Dali imaš sila, юnaština,
da izleziš sega da se boriš
so gospoda višni ot nebesi?
Otgovori Marko Kralevike:
- Spolaй bogu za čudo golemo!
Щo sъm bilo ludo, nerazumno!
K'oa ne moža torba da podkrena,
kak ke moža na megdan da izleza
so gospoda višni ot nebesi?
Togaй reče onaй stari dedo:
- Oй te tebe, Marko Kralevike,
koga s kopьe torba podkrenvaše.
ti izgubi sila polovina,
koga s pъrstot torba podkrenvaše,
si izgubi oщe polovina;
koga s rъce zemя podkrenvaše,
si izgubi i polovinata;
koga torba veke я podkrepa,
si izgubi sъta prežna sila -
i ot sega blagoslov ti davam:
pak da bideš юnak nad юnaci,
ama k' imat po-юnak ot tebe,
ne ke možeš samo so юnašstvo
da nadvivaš neznaйni delii,
a poveke nime ke nadvivaš
so hitrini i so izmamvane.
Tova reče, dedo se izgubi.
Se začudi Marko Prilepčanec
i mi trъgna po beli drumove:
ne mi hodit kako haletina,
toku hodit krotko i poleka,
sъlzi ronit po beli obrazi,
rъce kъrši ot beli koleni,
žalba žali za naprežna sila,
щo zagubi svoč юnaština.
Ta se vrati vo Prilepa grada,
tamo se e mlado oženilo,
ostanalo kralstvo da si dъrži,
da si vardit zemя pokraina.
Ot togava Marko Kralevike
so hitrina fati da se bori.
Zaman bilo, vreme pominalo,
ostanalo pesna da se pee,
da se pee i da se prikazva,
da se slavi bože sveto ime,
ta da slušat sъta hristяnщina
Dur ne bilo, ne bi se peяlo,
щo slušalo, vse veselo bilo.
