Doйčinica pogubva 300 duši eničeri, ta osvoboždava Doйčina ot rъcete im
- Doйčinice, milna snaho!
Da deka e Doйčin юnak?
Deka hode, deka šete?
Togaй vele Doйčinica:
- Varaй, brače, Krale Marko!
Ne go znaяm Doйčin юnak
deka hode, deka šete.
Snošči mi e kniga došlo
ot toя mi Doйčin юnak,
Doйčin юnak, tvoй pubratim,
tvoй pubratim, moa lюbov.
Nego vino ne go aresalo,
ni v Solunsko, ni v Kъlkъško,
ni v Kъlkъško, ni Dorяnsko,
tuk go vino aresalo,
aresalo, bendisalo
v Gorne Skope, uv Kačani.
Tam prekupil devet bočvi,
devet bočvi blago vino,
sos rakia duri deset;
da e sednal da gi pie.
Da e izpil v tri nedeli,
v tri nedeli osъm bočvi.
Dočuli go, razbrali go
silni turci eničeri,
skopanskite kopalina;
težka beda mu hvъrlili,
oti zadral Doйčin юnak,
oti zadral turska moma,
eničerska posestrima!
Sos pomamka go fatili,
uv železa go vkovali:
dreben sindžir na gъrloto,
bukagite na nddzeto,
beleziйte na rъceto;
uv zandana go hvъrlili.
Ke go nosat na grad Stambol,
tamo nego da zagubat -
koй da vide, da zavide,
koй da čue, da se čude,
ot za mome ke zagine!
Ottuk nego ke pominat,
po toя mi Stambol йolu.
I v knigata zapišano:
"Fnogu zdrave i klanane
na moata pъrvna lюbov,
pъrva lюbov Angelina!
Nek se mlada, bre, promene
v čisto ruho delibaško:
da obleče košulяta,
košulяta pandzirlia,
ščo n' я fašča ostra sabя;
da opaše kolak sabя,
ščo preseče kamen i mramora,
i da vene bъrza konя,
bъrza konя, šeskrilata,
ščo prelete kali visoki;
da izleze ot grad vonka,
kraй toя mi Stambol йolu,
oti mene ki pominat
trista duši йeničare,
mene, mlado, da otkine!"
Togaй vele Doйčinica:
- Varaй, brače, Krali Marko!
Ne si hodam - ka e činil, neka naйde.
Dalь nemaše vino za piene,
ilь nemaše lюbov za lюbene!
Togaй vele Krali Marko:
- Hodi, snaho, hodi, more!
Takov юnak redko bive,
redko bive sproti tebe -
Posluša go Doйčinica,
premeni se, naredi se
v čisto ruho delibaško:
da йobleče košulяta,
košulяta pandzirlia,
ščo n' я fašča ostra sabя;
em opaša kolak sabя,
ščo preseče kamen i mramora.
Da vena si bъrza konя,
bъrza konя šeskrilata,
ščo prelete kali visoki.
Da kinisa niz grad Solun,
niz solunskite sokaci:
kъd pomine, kaldъrmite drobe,
ot kaldъrmi sin ogin izleve,
konь sos glava kepenci sobore;
kakь se mlada proviknuve,
duri gradot zanišuve.
Da izleze ot grad vonka,
kraй toя mi Stambol йolu.
Tamo konя razigruve,
razigruve, razgleduve,
tuk nagore, tuk nadolu.
Dogleda gi deka idat
trista duši eničare,
dek go nosat Doйčin юnak
vъrzan, kovan uv železa,
hem podkovan pod konяta!
Ka gi vide Doйčinica,
žensko sъrce razlюti se,
pomъkna si ostra sabя
i razvъrte nalevo nadesno,
ta pogubi trista duši,
trista duši eničare.
Go zavode na Doйčin юnak,
da go nose uv grad Skope,
vo grad Skope, vov Kačani.
Telяl klade vo grad Skope,
da pite, da sake, da se nauče
dalь naistina zalюbil turska moma,
eničerska posestrima!
Ako e naistina da zalюbil,
sama ona da go zagube!
Ka pitala, ka sakala,
se naučila, ot sos pomamka go fatili,
iftiria mu fъrlili.
Ta si sednali dvuicata
i ta bočva si ga izpili.
Setne go promenala Doйčina,
go kačila na konяta
i pred nego kinisala
kato gorska erebica.
Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg
