Gюro Temišvar, Krali Marko, Яnkul voйvoda i Dete Golomeše

Izvor: Викизворник


Gюro Temišvar, Krali Marko, Яnkul voйvoda i Dete Golomeše

Šedba šetat Temišvara Gюro,
šedba šetat sva zemя careva,
šedba šeta tri godini vreme,
da izbere moma sproti nego.
Obidilo sedumdeset grada,
sedumdeset i sedum gradove,
nigde moma ne go bendisalo
sproti nego lična i hubava;
ka' otide grada Slankamena,
tamo йe go moma bendisalo.
Posvъrši se i pъrsten si dade,
pъrsten dade tri tovari hazno,
zbor činile, do edna nedelя,
do nedelя težka svatba sakat.
A щo beše Temišvara Gюro!
Privяvna si konя Karamana,
togaй vele Temišvara Gюro:
- Ti me čueš, stara maйko moя!
Zamesi mi dve beli pogači,
natoči mi dve zdravici vino;
az ke idam vo Prilepa grada,
kum ke kladam Kralevike Marka,
po-star dever Яnkula voйvoda.
Aze znai, maйko, prisvъršif se,
prisvъršif se od grada Slankamen.
Togaй vele nagovata maйka:
- Spolaй bogu, otmena da vida!
Zasukala skuti, em rъkavi,
zamesila dve beli pogači,
natočila dve zdravici vino.
Pa щo beše Temišvara Gюro!
Pa kalesa do dve posestrimi,
da zamesat kolači za svatba.
Pa si zema dve beli pogači,
pa si zema dve zdravici vino;
privяvna si konя Karamana,
kum si kane Kralevikя Marka,
po-star dever od Sibina Яnka;
a si nemat po-malo deverče,
щo ke vode mladata nevesta.
Dopita se do negova maйkя:
- Ti me čueš, stara maйko moя!
Uči mene, kak te učil Gospod,
ka' da činam za mlada devera?
Togaй vele negovata maйka:
- Sine moй, Temišvara Gюro!
Da privяvniš konя Karamana,
da kinisaš po beli drumove,
щo ke stretiš, sinko, щo ke stigniš,
fati pobratim po sveti йovanstvo,
da go činiš mladono deverče.
Lepo maйka, щo pouči sina!
Lepo sina, щo posluša maйka!
Pa privяvna Temišvara Gюro,
pa privяvna konя Karamana,
kinisa si po beli drumove.
Nema niщo юnak da si strete,
nema niщo юnak da si stigne.
Ka otide pokraй slano more,
otstrekя mu dete golo, boso,
gologlavo, Dete Golomeše,
do miškite v pesok zapretano,
dek' si igra so drobni kamčina.
Izminalo Temišvara Gюro,
malu zamina i včas mu tekna,
kako йe go maйka poučilo:
- Kog' ke naйdiš, sinu, kog' ke stretiš,
nego za dever da go otberiš.
Se povъrna Temišvara Gюro
kai dete, Dete Golomeše:
- Dobro utro, Dete Golomeše!
Ideš li da te fatam pobratim,
pobratima po sveti йovanstvo?
Vaя nedelя mlado ke se ženam,
da mi bidiš po-mali devera!
Nalюti se Dete Golomeše:
- Aйd' od tuka, neznaeno delя,
nemoй s mene peza da se bieš!
Ak' izdignam eden studen kamen,
da te udram megю dvete oči,
ke t' ispъrsnat oči od glavata!
Zakъlna se Temišvara Gюro:
- Ne se biam s tebe peza, brate,
ne se, brate, so tebe šeguvam,
tako mi, brate, sveti йovanstvo!
I tako mi do četiri posti,
щo postime enoš vo godina,
naй-težki posti velikovi!
Zaveruva Dete Golomeše,
ispadnalo od studeni pesok.
A щo beše Temišvara Gюro!
Pa go fъrli zad nego na konя,
odnese go na svoi dvorove,
otvori mu šareni sandъci:
- Gledaй, vele, Dete Golomeše,
koя ruba tebe ke bendisa,
taя ruba, dete, da oblečiš.
Izbralo йe ruba sproti nego,
obleči se Dete Golomeše.
Pak go puщi v šarena odaa,
deka stoe teškoto oružьe:
- Gledaй, dete, koe oružьe sakaš,
tva oružьe, dete, da pripasiš!
Izbralo si dete bozdugana,
dip йe leka sto i šeйset oka;
izbralo йe taя ostra sabя,
na dъlžina šestna'eset pedi,
vo širina do četiri pedi.
Pa go puщi v konska konušnica:
- Gledaй, dete, koя sakaš konя,
taя konя, dete, da privяvniš!
Vleglo dete v konska konušnica,
da obidit konя za vяvanьe;
konьi tъrgat mnogo za opaška,
konьi tegne vo dvorьe izfъrlяt;
kog' doйde na konя Karamana,
tъrga, konя ne se pomestuva.
Izbralo йe konя Karamana,
poznal go йe huйlia, kюtlia;
sedum pъti na voйska hodilo,
s' udaralo s cъrnite arapi,
щo legnuva ničkom kolenički.
Go posedla sedlo šikosano,
zauzdi go uzda pozlatena,
prestegna mu dvanaeset kolana.
Pa udrile tri čifti tъpana,
pa razvile tri svilni baйraci,
ke si odat za mlada nevesta.
Napred tegne Dete Golomeše ,
ot 'site йe toй po-dobar юnak,
kako kьosem v tova suvo stado.
Kinisale po beli drumove,
ke pominat niz gora zelena,
otstrekя 'i edna strašna beda,
strašna beda hala-haletina,
haletina, cъrna arapina.
Dolna usta na grъde mu bie,
gorna usta v čelo go udra.
Glava ima kolko dva tъpana,
oči ima kolko dve panici,
usta ima kolko mala vrata,
zъbi ima četiri dikeli,
nodze ima solunski direci.
Koga klapat taa puщa usta,
dur' od usta ogъn izfъrlюva,
dur' na gora listovi obliva.
Toga vele cъrna arapina:
- Harn' idete za mlada nevesta,
kako vie nazod se vratite,
čiя ke йe mladata nevesta?
A na dete oko ne trepnuve;
tegne dete po beli drumovi,
otišle si za mlada nevesta.
A щo beše devoйkina maйka!
'Site darba mi 'i daruvala,
komu kъrpče, na komu яlače;
Marku dala težka bozdugana,
na Яnkula konьe kostenovo,
a na dete niщo ne dadova,
oti beše kato яbandžiče;
dado'a mu mladata nevesta,
da я čuve od lošo po pъtove,
oti beše toй po-dobar юnak.
Pa udrile tri čifta tъpani,
kinisale po beli drumovi.
Napred tegne Kralevike Marko,
a po nego Яnkula voйvoda,
po Яnkula Temišvara Gюro,
a po Gюra kiteni svatovi.
Ke pominat niz gora zelena,
deka sede cъrna arapina,
deka sede na drumьe široki.
Ono sede golo, raspasano;
i govore cъrna arapina:
- Me čuite, kiteni svatovi!
Fъrlite, щo vi se daruvale,
ak' sakate živi d' otkinite!
A щo beše Kralevike Marko!
Юnak beše, ama se uplaši,
oti beše strašna haletina.
Pъrvo Marko darba izfъrlilo,
a po nego Яnkula voйvoda,
'site bile daroй izfъrleni,
dar fъrlile, 'site razbegnale.
Sos nih bega Temišvara Gюro;
od strahovi Gюro zaboravil,
ot' imal nazad mlada nevesta.
Sam ostana Dete Golomeše,
sam ostana so mlada nevesta.
Toga vele cъrna arapina:
- Fъrli, dete, щo te daruvale,
ako sakaš živo da ostaniš!
Izgovore Dete Golomeše:
- Kahpe eden, cъrna arapina!
A na mene niщo ne dadova,
dadoha mi mladata nevesta,
da я čuvam od lošo po pъtove;
glava davam, nevesta ne davam.
Izgovore cъrna arapina:
- Dai, dete, mladata nevesta!
Ako plюnam, set ke te udavam,
ako dunam, set ke te otnesam,
sabя nemam kъrvca da natopam,
ako zinam, dete, ke te goltnam.
Izgovore Dete Golomeše:
- Davran, kahpe, cъrna arapina!
Darvan, kahpe, da se obidime!
Da vidime koй od nas po юnak,
kogo maйka povike dovila,
kogo sestra povike lюlяla!
Izčeka go Dete Golomeše,
dur' arapin konя da prifati.
Prifatilo konя debelago,
debelago konя kъršigoro.
A щo beše Dete Golomeše!
Tъrgna dete na nišan zastana,
arap fъrli težka bozdugana;
a щo beše detevata konя!
Legna konя ničkum koleniki,
tъrkalя se po treva zelena,
nad dete mi bozdugan pominal,
a niщo mi na dete ne bilo,
izgovori cъrna arapina:
- Čekaй, dete, na izmamka bide,
čekaй, dete, uщ' ednoš da fъrlяm!
Яze sega, dete, lošo fъrlih.
Izgovore Dete Golomeše:
- Kahpe edna cъrna arapina!
Edna mene maйka me rodila;
az ke fъrlяm, ti posle ke fъrliš;
lepi Gospod kako ke ni dade,
eli tebe, more, eli mene.
Vid' arapin nikako ne bidve,
tъrgna arap na nišan zastana.
Itro beše Dete Golomeše,
po od nisko bozdugana mere
arapska konя huйlia, kюtlia;
fъrli dete s težka bozdugana,
arapski kon kolenički legna,
pogodi go cъrna arapina,
pogodi go vo grъdi široki.
Padna arap od konя na zemя,
arap padna, dete go navяhna;
potъrgalo sabя dimiskia,
a na sabя dvanaeset ogledala,
svete sabя, kako letno sъnce;
koga mahna s taa ostra sabя,
na arapin glava mu preseče,
ot sila se sabя ispuщilo,
sedum buki sabя presečilo
i pak niщo na sabя ne bilo.
Pa otide pod arapski čadъr,
tamo naйde trieset mъski hazno,
trieset mъski hazno tovareni,
'site oni bile zauzdeni;
uщ' da zemal mladata nevesta,
ke si otišal na Arapska zemя.
Zema dete arapskata glava
v torba da ture, torba ne я bere,
fъrli glava n' eden panagonen;
povede si mladata nevesta,
povede si trieset mъski hazno
i povede arapskata kona.
Pra'u tegne na Gюrovi porti;
zastanalo od vonka na porti,
zasluša se Dete Golomeše,
Marka sluša deka blagoslovi:
- Doseg' pihme za radost, veselьe,
a od sega za detova duša,
oti ni йe dete zaginalo.
Nalюti se Dete Golomeše,
pa potъrgna težka bozdugana,
ka' udare tie težki porti,
s čerševina vrati izvadilo,
strede dvorьe vrati nateralo.
Rastovari si trieset mъski hazno,
ispuщilo do dve dobri konя,
ispuщi 'i konьi da šetaet,
iskači se na višni divani,
tъrkalя si arapskata glava,
tъrkalя si po česna trapeza,
'i stresalo trigodišna treska.
A щo beše Dete Golomeše!
Dofati si Kralevikя Marka:
- Ela, more Marko Kralevike!
Kog' ne možeš nevesta da čuvaš,
a щo ke ti kum ti da si 'odiš?
Da t' naučam, naučen da bidiš.
M' udri petnaeset bozdugana.
Pak go fati Яnkula voйvoda:
- Ela, more Яnkula voйvoda!
Kog' ne možeš nevesta da čuvaš,
a щo ke ti dever da si 'odiš?
Da t' naučam, naučen da bidiš.
M' udari šestnaeset bozdugana,
bozdugana od sto šeйset oki.
Dofati si Temišvara Gюro:
- Ela, more pobratime Gюro!
Kog' ne možeš nevesta da čuvaš,
a щo ke ti na tebe nevesta?
Da t' naučam, naučen da bidiš.
Udari mu dvaeset bozdugana.
Toga vele mladata nevesta:
- Udri, bratče, kolko ti йe drago,
sъde gleda s duša da g' ostaviš,
da n' mu skъršiš, bratče, nekoa koska;
tri pъti sum, bratče, povъrnena
ot onaa cъrna arapina,
da n' se činit do četiri pъti.
A щo beše Dete Golomeše!
Red 'i redi kiteni svatovi,
red 'i redi po česna trapeza,
kato s čaša vino 'i služuva,
koй kak može bozdugan da nose,
komu pet, komu tri bozdugana,
na nikomu hatar da n' ostane.
Pa 'i sobra na česna trapeza,
posobra 'i vino da si piat;
namahna im težka bozdugana:
- Ak' neйkite vino da piete,
oщe ednoš я ke vi izredam,
ke v' izredam s težka bozdugana.
Svi sednale kiteni svatovi,
svi sidnale na česna trapeza,
koi od strah, a koй za hatar,
sednale mi, za da piйet vino.
Яle, pile tri nedeli vreme.
Bilo svatba, brate, pominalo,
hotišle si kumove, svatovi.
A щo beše Dete Golomeše!
Tovarilo trieset mъski hazno,
povяhnalo arapina konя:
- Ostan' s bogom, pobratime Gюro,
щo sakahme ne daduva Gospod,
teb' nevesta, a na mene hazno!
Otide si dete na svoй dvoroй
i dete konaci sogradilo,
i dete se mlado oženilo.
Ot юnaci pesma ostanalo,
da se pee, da se prikažuve.
Tova, brate, po-otdavna bilo,
dur ne bilo, ne bi se slavilo.
Щo posluša, 'se veselo bilo,
'se veselo i od boga zdravo;
'site bile zdravi red po redum.



Izvor[uredi]

Kukuš (Miladinovci, № 173 - "Temišvar Gюro, Marko Kralevike, Яnkula voйvoda i Dete Golomeše").

  • Trem na bъlgarskata narodna istoričeska epika. Ot Momčila i Krali Marka do Karadžata i Hadži Dimitra. Sъst. Božan Angelov i Hristo Vakarelski. Sofiя, 1939.