Voйnik Gюro i pъrvata mu lюbna, Mara Arbanaška
Poйde Gюro na voйska da ide,
ostavя si Mara Arbanaška,
armasana Mara, nevenčana.
Em poodi Gюro, leven Gюro,
em poodi, em maйce narača:
- Ubavo mi, male, Mara čuvaй,
zaran davaй dimska baš rakia,
a na pladne - prezmorski stafidi,
a na večer - vino ot Vidina:
maleno e - da se ne raztaži;
glupavo e - da mi ne pobegne!
Itra bila Mara Arbanaška,
itra bila Mara i razumna.
Vleznala e u mala gradina,
ta oskube tri strъka ružica,
Gюroti я na konю davaše:
- Zemi, Gюro, tri strъka ružica.
Koga ideš pa carevi dvori,
sadi ruža sred carevi dvori.
Često ruža s vodica polivaй,
zaran, večer studena vodica,
a na pladne vino ot Vidina.
Dode ti e ružica vesela,
dotogaй če Mara da te čeka,
če te čeka, ne če da t' se ženi;
koga hvane ruža da ti vehne,
da ti vehne ruža, da ti sahne
i zeleno listice da pada,
togaй Mara ne če da te čeka!
Posluša a Gюro, leven Gюro,
ta si vzema tri strъka ružica.
Koga oйde na carevi dvori,
sadi ruža sred carevi dvori.
Često ruža s vodica poliva,
zaran, večer studena vodica,
a na pladne vino ot Vidina.
Bila mu e ružica vesela,
bila mu e devet godin dena;
nastanalo i leto deseto.
Pa hvanala ruža da mu vehne,
da mu vehne ruža, da mu sahne,
i zeleno listice da pada.
Hvana Gюro uilen da odi,
em uilen Gюro, em ugrižen.
Dogleda go da čestita cara,
pa Gюrote lepo poprašue:
- Takom boga, Gюro carev voйnik!
Ti mi beše naй-vesel u voйska,
a sega si uilen, ugrižen?
Gюro si mu potio govori:
- Takom boga, da čestita cara!
Koga poйdoh na voйna da doйdem,
ostavih si Mara Arbanaška,
armasana Mara, nevenčana.
Čekala me Mara devet godin,
sega veče neče da me čeka,
sega mi se pъrvno lюbne ženi.
Zatova sъm uilen, ugrižen!
Progovori da čestita cara:
- Takom boga, bre mlado voйniče!
Щo mi mene otdavna ne kažeš?
Я si vlezni nova konюšnica,
ta izberi щo e naй-baš konя,
щo če bide za den, za do pladne,
ta si odi doma, na dvorove,
da zatečeš Mara pъrvna lюbna!
Posluša go Gюro, leven Gюro,
ta si vlezna nova konюšnica,
pa si izbra щo e naй-baš konя,
щo če bide za denь, za do pladne.
Koga oйde Gюro, leven Gюro,
koga oйde po ravni drumove,
nasreщa mu edin stari starec,
de si kopa lozьe za nedelя.
Gюro si go lepo poprašue:
- Takom boga, onoй stari dedo!
Zaщo kopaš lozьe za nedelя?
Dalь ot volя, ili ot nevolя?
Progovori onoй stari starec:
- Takom boga, nepoznan юnače!
Ni ot volя, niti bez nevolя.
I я imah sina kato tebe,
ta si oйde na careva voйska,
ostavi si tova pъrvno lюbne
armasano, bogme, nevenčano.
Eve stana devet godin dena,
kako čeka tova pъrvno lюbne;
nastanalo i leto deseto.
Sega mu se pъrvno lюbne ženi;
napunia kiteni svatove,
napunia, u kъщi vleznaa:
я ne možem ot žalьbi da sedim,
я ne možem s oči da gi gledam,
ta si kopam lozьe za nedelя.
Pa si slezna pod reka Sitnica.
Tam si naйde onaй stara baba,
de si pere riza za nedelя.
Progovori Gюro, leven Gюro:
- Takom boga, onaй stara baba!
Щo si pereš riza za nedelя?
Dalь ot volя ili bez nevolя?
Progovori onaй stara baba:
- Takom boga, nepoznan юnače!
Ni ot volя, nito bez nevolя.
I я imah sina kato tebe,
pisaa go mlad voйnik, otide,
ostavi si tova pъrvno lюbne,
pъrvno lюbne, Mara Arbanaška,
armasana Mara, nevenčana.
Ta go čeka devet godin vreme;
nastanalo i leto deseto.
Sega mu se pъrvno lюbne ženi;
napunia kiteni svatove,
napunia, u kaši vleznaa:
я ne možem ot žalьbi da sedim,
a to ne li s oči da gi gledam,
zatova si perem riza za nedelя!
Butna konя Ggoro, leven Gюro,
ta si oйde doma, na dvorove.
Tam zateče kiteni svatove,
ta si sedna na kraй, pri decata.
Priйde Mara, rъka celivala,
a on й dal prъsten menьoniko.
Pogleda go Mara Arbanaška.
Na svatove potio govori:
- Takom boga, kiteni svatove,
i vieka, kume, gospodine!
Otdeka ste, doma da s' idite;
mene doйde svoe pъrvno lюbne!
Slušaa я kiteni svatove,
slušal я e kumo, gospodino:
otdeka sa, doma si oйdoa.
Ostanala Mara Arbanaška,
ostanala, svatba si pravili,
pravili sa mesec i nedelя.
Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg
