Velьo Kosturяnče i nevestata mu

Izvor: Викизворник


Velьo Kosturяnče i nevestata mu

Bog da biet Velьo kosturяnče!
Se posvъrši Velьo kosturяnče,
do nedelя svatba mu йe.
Si napravi Velьo kosturяnče,
si napravi do tri svatbi,
do tri svatbi tri nedeli.
Ščo go doču cara Suleйmana,
ščo mi pušči do dvaйca kavazi:
da mi doйde Velьo kosturяnče,
da mi doйde na silnana voйska.
Mu doйdoa silnite kavazi
i mu velяt Velьo kosturяnče:
- Haй ti, Velьo, Velьo kosturяnče!
Ke odime pri car Suleйmana!
Izgovori Velьo kosturяnče:
- Oй nevesto, milo dobro moe!
Oružaй mi konя šarcanoga:
haber doйde ot car Suleйmana,
яz ke odam na silnana voйska!
Ščo si vleze mladata nevesta,
ščo si vleze v temna konюšnica,
mi oruža konя šarcanoga,
я bruža, я iznese vo ramni dvorovi.
Ščo si stana mlado kosturяnče,
ta si vяhna taa dobra konя.
Go pregъrna mladata nevesta
i mu dade kiska razmešana.
Ta si vяhna Velьo kosturяnče,
ta si poйde na silnana voйska.
Mu narača mladata nevesta:
- Haй ti, Velьo, Velьo kosturяnče!
Яz ti daam kiska razmešana,
da я gledaš kata dzastra:
koga kiska ke ovenet,
toga яzka ke se mažam!
Si kinisa mlado kosturяnče,
ta si poйde pri car Suleйmana.
Golem selяm oni napravia.
Mi go klade da mi ode,
da mi ode mlad bulюkbaš.
Ščo mi ode do devet godini,
mi potera na deset godini.
Koga puli rano vo nedelя,
koga puli - kiska povenala.
I si vleze carska mezilяna,
si я naйde svoя dobra konя:
- Deйdi konю, milo dobro moe!
Ke te prašam, pravo da mi kažeš.
Se mažila našata stopanka.
Kakva юka mene ke me юčiš?
Kak da činam, konю, kak da storam?
- Haй ti, Velьo, more moй stopane!
Ta kači se na visoki divan,
ta stavi se s cara Suleйmana,
heй pitaй se s cara Suleйmana
kakov izan ona ke ti dade!
Mi se kači visoki konaci,
mi se kači pri car Suleйmana,
golem selяm oni napravia:
- Eйdi caru, caru Suleйmane!
Ke t' se molяm edna le težka molba.
Kniga mene, caru, mi йe došlo,
mi йe došlo ot starata maйka
bela kniga cъrno napisana.
Яze imam, bre, mlada nevesta,
ona, čudo, sega se mažila!
Izan mene, caru, da mi dadeš
da si odam, lele, duri doma!
- Haйde, Velьo, Velьo kosturяnče!
Golem izin ot mene mi imaš
da si odiš na tvoйot vilяet!
Ako strah si, Velьo, da mi imaš,
da ti puščam dvaйca kavazi
duri doma, Velьo, da t' zanesat,
da si vidiš mladata nevesta!
Otgovori Velьo kosturяnče:
- Oй ti, caru, caru Suleйmane!
Ne mi trebat dvaйca kavazi,
samo яze doma ke si ddam!
Ščo si vleze carska mezilяna,
si я naйde svoя dobra konя:
- Haйde, konю, milo le dobro moe,
niйe doma, more, sega da si oйme!
Ke t' se molяm, konю, težka molba -
duri slъnce, more, da nadvisne,
niйe doma da si le odime!
- Oй ti, Velьo, moй mili stopane!
Leli sakaš bъrgu da si odiš,
imam niet do pladnina doma da sme!
Koga vяhna Velьo kosturяnče,
koga vяhna taя dobra konя -
natema я taa bъrza konя:
konя beše konя šestokrila -
koga letna po višnoto nebo,
na pladnina ona mi si poйde,
mi si poйde vo grada Kostura.
Ščo si sleze negovi težki porti,
kaй mi rede negova stara maйka,
kade sede, kade rede negva stara maйka.
I govori Velьo kosturяnče:
- Haйdi babo, mori stara maйče!
Ščo mi lepo, mori, ti mi rediš?
- Haйde, haйde, žъlto bre evreйče!
Dalь me pitaš, яze ke ti kažam.
Яze imam edna mila sina;
iošč dva-tri dni ono se oženi,
ščo mi pušči cara Suleйmana,
mi go юze vo silnana voйska,
da mi ono le carski nizam odi.
Eve sega do devet godini,
mi potera na deset godini
nito kniga ono йe puščilo,
ni pak samo ono si йe došlo.
On ostavi edna le nevesta,
si ostavi mladata nevesta,
a nevesta, čudo le, ke se maže:
mi doйdoa kiteni svatovi,
ke si vzemat mladata nevesta!
- Haй ti, maйče, stara roditelko!
Otvori mi tia težki porti,
ke se kača gore le na konakot,
da 'i vida kiteni svatovi!
Mu йotpuščile tia težki porti.
Ščo si vleze Velьo kosturяnče,
ščo si vleze vo ramni dvorovi.
Tamo naйde negova mila sestra,
kade sede negova mila sestra,
kade sede i lepo mi rede.
- Oйde more, bre mlado devoйče!
Ščo mi sediš, zaval, na dvorovi,
ščo mi sediš i lepo mi rediš?
- Oй ti tebe, bre žъlto evreйče!
Dalь me pitaš, яze da ti kažam.
Яze imah edno milo brate;
kak go zede cara Suleйmana,
kak go zede na silnana voйska,
eve sega do devet godini
nito kniga brate йe puščilo,
nito brate doma si йe došlo.
Si ostavi, bre, mlada nevesta,
a nevesta sega ke se maže:
mi doйdoa kiteni svatovi,
sega nea, čudo, ke я vzemat!
Ščo si sleze ot dobrata konя,
si я vъrza za srebreniйot direk,
mi se skači gore po skalite.
Koga vleze negovi odai,
kaй mi sedяt kiteni svatovi,
a nevesta stred kuki mi stoi,
kade 'й služi roйno mi blago vino.
Ščo mi vleze Velьo kosturяnče,
ščo si sedna dolu kaй decata,
ama nikoй zdravo-živo mu ne čini,
zdravo-živo so nego ne pravat.
Red po redum čaša kade vъrvi,
a do nego čaša ne mi ide.
A mi piяt kiteni svatovi,
ščo si piяt s negovata mera;
nikoй čaša ne može da potera,
da potera, čudo, da izpie!
Izgovori nunko ot trapeza:
- Haй ti, mlada, ti mori nevesto!
Haйde daй mu na toa evreйče,
haйde daй mu roйno blago vino!
Mu napolni taя le čabur čaša,
ščo bereše sedumdese oka,
mu napolni mladata nevesta,
mu napolni čaša čaburlia.
Ščo я uze žoltoto evreйče -
ščo nemaše zabot da natope.
Ščo izvade žoltoto evreйče,
ščo izvade pisana kutia,
ščo й dade pisana kutia.
A nevesta pismo razbiraše,
koga pule - Velьova kutia!
Mi se tъrgna opet, bre, nevesta,
mi se tъrgna kaй žolto evreйče.
Se uvilia, bre, kiteni svatovi.
Izgovori nunko ot trapeza:
- Oй nevesto, naše le milo dobro!
Aй nevesto, čudo le, naružaй se;
niйe le, čudo, ke si oйme doma!
Ka sedeše žoltoto evreйče,
ka pomъkna taя ostra sabя,
mu s' izplašia kiteni svatovi,
se na noga site izripnaa,
ke si odat kiteni svatovi.
Mi я fati mlada zetušina;
s' izbegaa kiteni svatovi,
mi я fati mlada zetušina.
- Oй svatovi, kiteni svatovi!
Sekoй viйe doma da si oйte.
Ke zaptisam mlada zetašna,
sega bъrgu яze ke go puščam.
Kinisaa kiteni svatovi,
kinisaa i si otidoa.
Si я uze mlada zetašina,
я zanese na dva beli druma,
i mu seče glava ot ramena,
i mu seče nodze ot kolena.

Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg



Reference[uredi]

Izvor[uredi]

Moriovo, Prilepsko, zap. v Prilep - Makedoniя.

Sbornik ot bъlgarski narodni umotvoreniя. Čast І. Prostonarodna bъlgarska poeziя ili bъlgarski narodni pesni (Otdel І i ІІ. Samovilski, religiozni i obredni pesni. Kniga І). Sofiя, 1891, 26 + 174 str.; str.138-143