Ščo йe ona na vъrf na planina:
dali mi йe grudka snežanova,
dali mi йe stado ovčarovo?
Ne mi bilo grudka snežanova,
ni pak bilo stado ovčarovo,
tuk mi bilo belana čadora,
pod čadora - Bolena Doйčina,
do nego йe sestra Angelina.
Toй si ima sedumdeset rani,
koй ot sabя, koй ot bozdugana.
Mi ležalo do devet godini,
izkinalo do devet posteli.
Йe se soni sestre Angeline,
йe se soni voda lekoita,
йe se soni na vъrf na planina.
Nemat s kogo devoйka da poet;
brata nemat, so brata da poet.
Togaй velit na brata Doйčina:
- Milo brate, Bolena Doйčina!
Mi se soni voda lekoita,
mi se soni na vъrf na planina.
Nemam, brate, so kogo da poйda,
i da poйdam, ne znam da se vratam!
- Oй ti tebe, sestro Angelino!
Otvъrzi mi sedumdeset rani,
načekaй si kъrvi i gnoйovi,
da si klavaš golemi nišani,
koй na dъrvo, a pa koй na kamen!
Mu otvъrza sedumdeset rani,
si načeka kъrvi i gnoйovi,
si kinisa moma da si odit.
I si klavat golemi nišani,
koй na dъrvo, a pa koй na kamen.
Koga poйde na vъrf na planina,
tam si naйde voda lekoita.
Pak si zede voda lekoita.
Koga nazad taя se vrakяše,
mi zarosi edna sitna rosa,
se nišani rosa 'i izmilo;
ne znaeše doma da se vratit.
Mi se kači na visoki kamen,
soldzi ronit, tъnki glasi puščat:
- Lele bože, lele do gospoda!
Яz ne moža nazad da se vrata,
яz ne moža brata da si vida!
Ščo se zavi edno sivo orle,
vo ustata - rъka Doйčinova;
mi я pušči na visoki kamen.
Angelina pozna rъka Doйčinova,
Angelina se ot kamen hvъrli!
Sbornik ot bъlgarski narodni umotvoreniя. Čast І. Prostonarodna bъlgarska poeziя ili bъlgarski narodni pesni (Otdel І i ІІ. Samovilski, religiozni i obredni pesni. Kniga І). Sofiя, 1891, 26 + 174 str.; str.306
