* * *
Bogdan Lutica, sestra mu Mariя i Harvatin voйvoda ili sestrino kovarstvo i bratovo otmъщenie
Zacvilila Bogdanoa maйka,
zacvilila vo ramni dvoroi:
- Eй, gidi, sinko, ti mlad Bogdane!
Ali znaeš, pametueš,
koga beše zloto plensto,
koga mina Arvatin voйvoda,
koga plena tvoя mila sestra?
Pod tebe se tri konьi puknaa,
pa ne vtasa Arvatin voйvoda,
da mu vzemeš negoa rusa glava.
Popleni mi tvoя mila sestra,
я otnese vo arvatcka zemя!
I йe reče Bogdan aramia:
- Aй, ti, maйko, mila maйko!
Zasuči si poli i rъkavi,
omesi si dve beli pogači
i natoči dve zdravini vino -
ke odam, maйko, da a vzemam
na pъrviče, maйko, pa vtorični
da я vzemam mila moя sestra;
i kladi mi v šareni disagi.
Ta mi stana negoa stara maйka,
mi zasuči poli i rъkavi,
mi omesi dve beli pogači
i natoči dve zdravici vino,
ta 'i klade v šareni disagi.
Bogdan tъrgna vo arvatcka zemя.
Koga doйde do beli sarai,
go dogleda negoa mila sestra,
ta mi vikna na devet alaйki:
- Haй vi viйe, bre devet alaйki!
Bъrgu porti viti otvorete,
oti idet Bogdan aramia,
Bogdan aramia, moйot mili bratok;
vatete mu klonя ot rъcete,
vъrzete go v temna konюšnica
i daйte mu treva detelina,
da mi яdit - tri dni bolen da ležit;
otnesete Bogdan aramia,
otnesete na visoki divan
i daйte mu bilka bimbilaйka -
kak da piяt, tuva da zaspiяt!
Izlegoa devetne alaйki,
prečekaa Bogdan aramia,
mu vatia konя ot rъcete,
go vъrzaa v temna konюšnica,
mu dadoa treva detelina,
da mi яdit - tri dni da mi ležit;
go kačia Bogdan aramia,
go kačia na visoki divan,
mu dadoa bilka bimbilaйka -
kako mi pil, taka i mi zaspal.
Ta mi slegla negoa mila sestra
i mu klala tombruk na nodzete,
težok tombruk pa nodzete,
siten sindžir na gъrloto,
mu vъrzala negoй beli rъce,
mu vъrzala s koprineni gaйtan!
Arvatin voйvoda ot lov si йe došol.
Go prečeka Bogdanoa mila sestra,
a negoa pъrva lюbov
i mu velit: - Arvatine,
Arvatine, moй mili stopane!
Na lov si mi bil ti -
niščo lovčok ne si mi donesol,
a я doma lovčok si uloif!
Ta я praša Arvatin voйvoda:
- Ta ščo lovčok si mi ulovila?
Otgovori Bogdanoa sestra,
Bogdanoa sestra, negoa pъrva lюbov:
- Ulovila sum Bogdan aramia,
Bogdan aramia, moйot mili bratok!
Otgovori Arvatin voйvoda:
- Bog te ubil, moя mila neesto!
I se kači Arvatin voйvoda,
i se kači na visoki divan,
ke mu zemit negoa rusa glava.
Izvade sabя da mu zemit glava.
Togaй velit Bogdan aramia:
- Eй ti tebe, Arvatin voйvoda!
Ne vzemaй mi ovde moя rusa glava:
koй ke vidit, a koй ke ne vidit;
otnesi me na vъrv na planina,
na vъrv na planina, na ramna rudina
da mi vzemeš moя rusa glava:
koй da vidit, i da ti zavidit,
koй da čuяt, i da se počudit,
oti si bil юnak nad юnaka!
Se izlъga Arvatin voйvoda,
go otnese na vъrv na planina,
na vъrv na planina, na ramna rudina
da mu zemit negoa rusa glava.
Togaй velit Bogdan aramia:
- Eй ti tebe, Arvatin voйvoda!
Otpušči mi moя desna rъka,
pušči mi rъka, za da se prekrъstam!
Se izlъga Arvatin voйvoda,
mu otpušči negoa desna rъka.
Togaй Bogdan setna vo pazuva,
si izvade sabя kulaklia
i mu zede glava Arvatinu.
Pa otide u negoй sarai
i se kači ot visoki divan,
ta йe zede glava na sestra si,
si я vъrza vo šareno čevre,
ta я klade v šareni disagi
i si poйde doma pri maйka si!
(...)
Datoteka:Murat Sipan vinjeta.jpg
|
|
Reference
Izvor
Prilep - Makedoniя.
Sbornik ot bъlgarski narodni umotvoreniя. Čast І. Prostonarodna bъlgarska poeziя ili bъlgarski narodni pesni (Otdel І i ІІ. Samovilski, religiozni i obredni pesni. Kniga І). Sofiя, 1891, 26 + 174 str.; str.129-133
Beležka na zapisvača: "Po-natam pevačkata, kato ne možeše da prodъlžava pesenta na stihove, prodъlži da mi я razkazva na proza i я dovъrši kato prikazka, kakto sledva: "Eve, maйko, mila maйko - rekol toй maйce si, koga go prašala kamo я sestra mu, ščo ke я doneseše na pъrviče - eve kakov peškeš ti pratila moяta mila sestra. I na časot izvail čevreto ot disagite, go otvъrzal i utъrkalяl sestrina si glava pred maйka si. Maйka mu, ko я videla, si plusnala rъcete i izpiščila: - Ščo й ova, sinko, ščo si mi kaйdisal? A toй йe otgoril: - Haй ti, maйko, mila, maйko! Ta я ne sum kriv! Ti znaйš, я otidof kaй neя so mir i milos, so lюbov, da a kanam na pъrviče, na vtoričin, a taa, kučka, mi naprai prevara, me izdade na maža si i sakaše da me pogubit: me napi bilka bimbilaйka, ta me opi; posle mi klade težok tombruk na nodzeve i droben sindžir na gъrlovo, a rъce mi vъrza so koprineni gaйtani; i na konьot mu dade treva detelina, da mi яdit i tri dni bolen da mi ležit. Koga doйde Arvatin voйvoda, mu se povalila, oti taя, doma sedeeki, lovčok mi ulovila - svoйot mili bratok - i me predade Arvatinu taka vъrzan da me pogubit. Toй doйde da mi zemit rusa glava. Togaй я mu se pomolif da mi я ne vzemat tuva, zaščo koй ke vidit, a koй ke ne vidit, tuku da me otnesit na vъrv na planina, na ramna rudina, tamo glava da mi zemit: koй da vidit, i da mu zavidit; koй da čuяt, i da se počudit na negoata юnaščina, oti bil юnak nad юnaka. Arvatin voйvoda mi se izlъga, ta me otnese na vъrv na planina, na ramna rudina. Koga izvade sabя, glava da mi zemit, я pa mu se pomolif da mi otpuščit malce desnava rъka, božem za da se prekrъsta. Pa se izlъga arvatinot i mi otpušči moя desna rъka. Togaй я si segnaf v pazuva, si izvadof sabя kulaklia i mu preekof Arvatinu glava. Sedne si sdrobif sindžirite, si otvъrzaf rъce i nodze i si poйdof vo negoйte sarai. Si se kačif na visoki divan i йe zedof glavata na moяta mila (?!) kučka sestra. Ete ti я, maйko, raduvaй se so nea!...".
